Dokaj opazen pojav, v t. im. razvitem svetu, je pojav,
katerega s preprostimi besedami označujemo kot pešanje spomina. Za ta pojav
obstaja nekaj razlogov, pri čemer je najprej potrebno vedeti, da sleherno
“izgubljanje podrobnosti” še ni pešanje spomina. A o tem nekoliko kasneje.
Najprej o dejstvu, ki pravi, da so možgani tisti
organ, ki je najdlje zmožen povsem korektno, brez težav, delovati. Bojda so,
časovno gledano, zmožni delovati tudi za dve, tri, morda celo več, povprečnih
življenjskih obdobij. Potemtakem sama starost, samo staranje organizma ne bi
smelo biti razlog upadanja možganskih, torej tudi spominskih zmožnosti.
Prvi možen razlog slabšega delovanja spomina je -
porušenje določenih kemičnih razmerij, v možganih. Potemtakem gre za mehansko
okvaro, torej za stanje, katerega je moč vsaj nadzorovano voditi, in ga
omejevati na sprejemljive podobe, s pomočjo “kemije”, zdravil.
Drugi razlog je poškodba, potemtakem, spet,
nepravilnost, temelječa na mehanski okvari. Med te poškodbe je moč uvrščati
tako neke nezgode, katere je poškodovanec sam, osebno doživel, v podobi
“nesreč”, bodisi poškodbe (možganov), ki so nastale s ciljem preprečitve hujših
posledic, v primeru, denimo, da so bili možgani prizadeti zaradi obolenja,
denimo radi tumorja, in so jim, z operativnim posegom, del odstranili. Da, to
je povsem realna možnost, in v niti ne tako daljni preteklosti, ko je bila
lobotomija povsem običajna praksa zdravljenja (psihično ali umsko, kakor komu
prija) obolelih, so tovrstne posege redno izvajali... da bi, posledično,
ugotovili, da se prav zaradi takšnih posegov (krepko) zmanjšajo zmožnosti, s
katerimi sicer možgani, v svojem izhodiščnem stanju, razpolagajo.
Tretji razlog je sila preprost, in govori o tem, da
sleherna NEuporaba organa, škoduje, taistemu. Tako je znano, da, denimo,
vnašanje premajhnih količin tekočine (najbolje vode) kvarno deluje na ledvice,
jetra... na organe torej, ki MORAJO delati, da ohranijo svojo “formo”, svoje
zmožnosti, da uspevajo delovati (v prid organizma) na način, kakršnemu so namenjeni.
Podobno je, na primer, z vsem znano premajhno telesno aktivnostjo: zaradi
pretiranega “lenarjenja” se ne nabira samo prekomerna telesna teža (kadar telo
ni aktivno, takrat nima potrebe po tem, da po/troši energijo, nastalo kot
posledica vnašanja hrane, takrat manj, če sploh, izloča balastne snovi, takrat
se, pa naj se sliši še tako nemogoče, “poleni” tudi srce...), pač pa se slabša
celotno zdravstveno stanje. Od tod tudi vsi tisti slogani, ki pozivajo “za
zdravo telo na kolo”... Dejstvo, da so težave s spominom krepko večje v t. im.
razvitem svetu, kot na preostalem planetu, je posledica - lagodnejšega
življenja. Stvari, o katerih moram misliti, načini razreševanja težav, o
katerih premlevam... vse to terja določene možganske aktivnosti (tako razmišljanje,
kakor tudi pomnjenje, kajti - o čem zmorem razmišljati, če ne zmorem pomniti
predmeta lastnega razmišljanja?!). Potemtakem v t. im. razvitem svetu
povprečnež nima potrebe, da bi tako aktivno uporabljal možgane, kot jih
uporablja nek povprečnež nekje drugje.
Četrti razlog je - psihična okvara. Da, morda je
le-teh celo (krepko) več, kot je mehanskih (okvar), in so krepko bolj zahrbtne,
škodo povzročujoče, kot katerakoli bolezen telesa. Osebno sem obravnaval primer
POPOLNE IZGUBE spomina. Primer, katerega je sicer uradna medicina skušala
(povsem neuspešno) zdraviti, primer, kateremu se je posvečala tudi klinična
psihiatrinja, tudi povsem neuspešno, primer, skratka, ki se je izkazoval tako,
da je oseba morala za še najmanjše svoje stvari pisati (in povsod naokoli)
lepiti “opomnike”, lističe (tudi takšne z navodili o povsem preprostih,
vsakdanjih in že pri slednjem osemletniku povsem samoumevnih, rutinskih
zadevah, opravilih), saj je bila v nasprotnem, brez omenjenih lističev -
popolnoma izgubljena! In, kakopak, z obravnavanjem njenega psihičnega stanja,
in z razrešitvijo istega (z vzpostavitvijo stanja odpravljenosti psihične
okvare), se je, “čudežno”, spomin v celoti vrnil. In ne samo, da se je vrnil,
pač pa taista oseba dandanes, po vprašanju pomnjenja, deluje krepko nadpovprečno
(ima malodane “fotografski spomin”)!
Peti razlog... peta zadeva, o kateri zapišem, pa je
tista, o kateri sem že uvodoma, torej zapišem nekaj besed tudi o DOMNEVNI
izgubi spomina. To je sicer stanje, ki NI ne izguba spomina, in še bolj NI neka
obča značilnost, prej povsem nasprotno, izkazuje pa se na sledeč način: zaradi
obilice podatkov, s katerimi razpolagajo možgani, zaradi zmožnosti razumevanja
taistih, v podobah celot (katere posamični podatki tvorijo), možgani naredijo
redukcijo - tako, kot računalnik prerazporeja svoje podatke v različne
“spominske enote”, da dovoli samemu sebi nemoteno delovati (v kolikor bi moral
aktivno “pomniti” vse, kar mu je, tako prek programov, kot prek uporabe, vnešenega,
bi, preprosto, tega ne zmogel, in bi se sesul). In...
In natanko tako počno tudi možgani: takrat, ko dospejo
v fazo (dejanskega) razumevanja, takrat, ko se naučijo brati in govoriti v
jeziku (čiste, dejanske) logike, takrat same podatke, tiste osnovne (torej vse
tisto “znanje”, pridobivano s takšnim ali drugačnim učenjem), NADOMESTIJO z
RAZUMEVANJEM SKLOPOV, posamičnih celot. In privedejo do stanja, v katerem,
morda, nisi zmožen pomniti (in izkazati) nekih uradnih definicij, formul, a si
taisto zmožen pojasniti s svojimi besedami, s svojo razlago. Pomeni, da v tem
primeru nikakor NE GRE za pešanje spomina (in to zapišem zgolj radi tistih -
sila - redkih, ki so se, morda, znašli na začetku takšne miselne faze, in pri
sebi še niso ugotovili, da z njih spominom ni prav nič narobe, saj, kljub -
domnevni - izgubi posamičnih podatkov - ki pa, mimogrede, za ves čas življenja
ostajajo varno shranjeni v podzavestnem delu - povsem normalno miselno, umsko
funkcionirajo), pač pa gre za povsem običajen, samoumeven in potreben odziv
možganov na konkretno stanje, v katerem se nahajajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar