»Kdor molči o pedofiliji, naj ne kriči o splavu!«

Izhodišče zapisa si sposodim z naslovnice Mladine, revije, ki mi je bila simpatična. Dvojno simpatična. Malček radi tega, ker je bil moj pokojni oče njen prvi urednik, v času NOB-a, predvsem pa zaradi tega, ker sem jo desetletja bral, kot eno redkih glasil, ki so zmogla prepričati. Mene. Sedaj pa…

Mislim, da je minilo sedem let, kar ne spremljam tiskanih medijev, in radijskih ter televizijskih poročil. Tudi Mladine ne, potemtakem, razen kolikor določene podrobnosti opazim na spletu. Kakor sem opazil tudi to, obravnavano.

Poglejmo , v čem je, meni vsaj, spornost zapisa, s katerim Mladina krasi svoj obraz! In pogledali bomo z več vidikov, da bo pogled zanimivejši, verodostojnejši, objektivnejši.

Najprej – živimo, bojda, v demokraciji. O tem bi se sicer dalo razpravljati, na dolgo in široko, kajti vsako sobivanje, in zlasti demokratično, naj bi temeljilo na odgovornosti, tako obči, kot posameznikovi, pa je, v konkretnih okoliščinah, ta demokracija krepko prej – povsem navadna, pardon, ena najbolj neumnih oblik anarhije! A, kljub temu…

V demokraciji NAJ bi štelo slednje mnenje. No, pri umnih bitjih je, zanesljivo, tako, da upoštevajo različnost mnenj, še več, iz različnosti (a le verodostojnih, potemtakem z dejstvi podkrepljenih) mnenj izhaja ves napredek, in zlasti napredek, s katerim naj bi sobivanje pridobivalo. In tudi bi, ne le formalno, ko bi ga živela umna bitja.

Mladina se, bojda, zavzema za odprto, svobodno, kritično besedo, za pravico do izkazovanja mnenja. Lepo, ko bi bilo tudi zares tako, kajti - »Kdor molči o pedofiliji, naj ne kriči o splavu!« je zapis, ki ne samo da zapoveduje neizražanje mnenja (tistim, »ki molčijo o pedofiliji«), pač pa neko konkretno izjasnjevanje pogojuje z nekim drugim, tudi izjasnjevanjem. Pomeni, da, v konkretnem primeru, izkazuje tisto, česar ne bi smela izkazovati… ko bi ji bila njena tozadevna prizadevanja za svobodno, odprto besedo dejansko in nenehno pred očmi.

To je prvi vidik, vezan neposredno na revijo kot tako.

Drug je podoben, in bi ga lahko tako zapisal: v demokraciji ima vsakdo pravico govoriti (ali molčati) o tistem, o čemer se mu govori (ali molči). Pač, takšni so temeljni standardi demokracije. Žal, odgovornega sobivanja ni, pa govorijo predvsem (in najglasneje) tisti, za katere bi bilo bolje, ko bi bili tiho, tako namreč »razumejo« in »poznajo« vsebine, o katerih govorijo. Potemtakem…

Tretji vidik – KO bi govorili izključno tisti, ki razumejo in dejansko poznajo vsebino, o kateri govorijo, bi bil svet umen in bi urejeno deloval! Z drugimi besedami: bilo bi najbolje, ko bi razpravljali le vedoči, poznavalci, vendar… bi v takšnem primeru Slovenija, in svet, ostala tudi pri zdesetkani volilni bazi!

Pa pojdimo še na nek, četrti torej, vidik, k sami vsebini, bolje, k obema vsebinama, ki ju revija, četudi nehote, primerja med seboj, čeprav nista tako zlahka primerljivi, kot je o tem moč sklepati, na prvi pogled.

Splav. Prekinitev nosečnosti. Stvar osebne odločitve in osebnega ravnanja. Vsaj v normalnih okoljih.

Večinoma gre za stresno odločitev, in ravnanje. Marsikdaj pa ne, celo nasprotno, s pomočjo splava marsikatera ženska dospe do olajšanja, celo zadovoljstva… takrat, denimo, kadar se na tak način znebi neželene nosečnosti.

Lahko dospe do delnega zadovoljstva (pomeni, da dospe do kombinacije stresnega, bolečega stanja, in stanja relativnega zadovoljstva), kadar s splavom prepreči rojstvo bitja, za katero je zdravniško ugotovljeno, da je (fizično ali umsko) tako prizadeto, da bi mu živetje povzročalo predvsem trpljenje.

Splav. Zmore biti nenačrtovan, zmore biti zavestno izveden.

Zmore se izkazovati v podobi mehanskega posega, zmore biti spontan. Kakorkoli že, tudi takrat, kadar ne povzroča fizičnih (telesnih) bolečin, zmore povzročiti psihične, in obratno – tudi takrat, ko povzroča fizično bolečino, zmore »olajšati dušo« ( = povzročiti psihično zadovoljstvo, v primeru, npr., neželene nosečnosti in nosečnice, želeče »lastnega življenja«).

Da je splav moteč predvsem s fizične osnove, takrat, denimo, kadar poseg izzove bolečino, je bedarija! Obstajajo (različni) analgetiki, ki na različne načine (v odvisnosti tako od svoje sestave oz. učinkovanja, kakor tudi od dovzetnosti nanje s strani tistega, ki jih uporablja) delujejo in zvečine uspevajo tovrstne bolečine vsaj ublažiti, do meje znosnega, če ne celo odpraviti. In, dejstvo, o(b)staja psihična bolečina, tam, pač, kjer se pojavi, ob splavu. In se pojavi, v normalnem okolju, širše, ne le pri nosečnici, ki se odloči prekiniti nosečnost.

Splav NI »družbeno zlo«. Na svetu NISMO zaradi tega, da bi se plodili, pač pa je obratno: plodimo se, da smo na svetu. In na svetu nismo zaradi tega, da bi s plojenjem zagotavljali obstoj narodov. Bi, takšna praksa, preveč spominjala na govedorejo, svinjerejo, na rejo živali, da bi jo bilo resneje upoštevati kot značilnost človeka, razumskega bitja!

Mimogrede: narodi NISO naravna tvorba, pač pa zgolj in samo dogovorna. Ne obstajajo od nekdaj, pač pa so izmislek, nastal tekom zgodovine in predvsem zaradi potrebe po udejanjanju – črednih nagonov ( = potrebe po povezovanju nagonskih bitij, ki zmorejo podobnosti iskati izključno v videnem, v s čutnimi zaznavami zaznavanem… človek, kot razumsko bitje, se zlahka povezuje s soljudmi po celem svetu, in v neodvisnosti od njih nacionalnega izvora, jezika, običajev… se povezuje na temelju razuma in čustvovanja ter – etičnega oz. človečnega)!

Kakorkoli že, obstajajo različni razlogi za splav, pa je priporočljivo, da le-ta ostane stvar osebne odločitve. Odgovorne osebne odločitve, ki upošteva tudi ekonomsko zmožnost (ne nazadnje) roditeljev za to, da »spravijo otroka h kruhu«. Tisti sistem »kolikor bo bog dal« je daleč stran od razuma, od samoobvladovanja in odgovornosti. Je daleč stran, ne nazadnje, od korektnega sobivanja, saj, preprosto, celotno družbo obremenjuje z vprašanjem bodisi ne(za)želenih otrok, bodisi otrok, trpečih zaradi tega, ker roditelja ne znata (zmoreta) biti roditelja, po vseh vprašanjih in tudi čustvenem, pa še kak razlog bi se lahko našel.

Da, o splavu je moč govoriti, povsem neškodljivo, in dokler je stvar samo o govoru (podajanju mnenj/a), zadeva ni kočljiva. Takšna postane takrat, kadar javno mnenje neposredno pogojuje odločitve politike.

Pedofilija. JE družbeno zlo.

Pedofilija je krepko bolj zapletena zadeva, kot jo je javnost zmožna obravnavati. Nemalokrat sem že zasledil, da bi bilo potrebno pedofile kastrirati, postreliti, v najboljšem primeru zapreti, vendar…

Ne, daleč od tega, da bi mi bili simpatični. Preveliko je trpljenje, ki ga s svojim izkazovanjem povzročajo, ko, dobesedno, uničujejo tako življenja zlorabljenih otrok, kakor tudi življenja vseh tistih, ki imajo te otroke radi, in jim ni mar za to, če bodo svoja življenja živeli v trpljenju. A, kljub temu…

Pedofilija JE BOLEZEN! Tako, kot je to alkoholizem. Odvisnost od (drugih) drog. Obolelost za rakom. Pomeni, da sama po sebi (oziroma njeni izkazovalci – pedofili) ne bi smela biti kaznovana, pač pa ZDRAVLJENA! In šele v skrajnem primeru, takrat, kadar ozdravitev objektivno ni dosegljiva, bi morali biti pedofili IZLOČENI iz sobivanja, omejeni, prostorsko, da ne bi predstavljali neposredne nevarnosti nemočnim (svojim) in potencialnim žrtvam.

Prikrivanje pedofilije (in s tem tudi njeno omogočanje!!!), zagotavljanje pogojev za njeno izvajanje (zagotavljanje prostora in žrtev) JE KAZNIVO DEJANJE, in zanj bi moral (in to dosledno, pa naj gre za papeža ali predsednika države!) krivec kazensko odgovarjati! Vendar…

Prav radi tega, ker gre za bolezen (psihično bolezen), bi bilo v primeru pedofilije še bistveno bolj priporočljivo (kot po vprašanju splava), ko bi o njej (konkretneje: o pedofilih, o načinih razreševanja njihovega stanja) govorili (in s tem tudi odločali) izključno tisti, ki – vedo, o čem govorijo! Pa čeprav je obče obsodbe vredna, pa čeprav JE družbeno zlo!

Kakorkoli že, da zaključim: res je, bila mi je simpatična, Mladina. A ji, domnevam, določena mera razumskosti ne bi škodovala, pri čemer je, absurd – še vedno v samem vrhu, po kakovosti (in ostalih nekih, mojih, standardih), v slovenskem medijskem prostoru! Čeprav…

V kolikor se vračajo časi… Špartancev, ki so (kakorkoli) hendikepirane otroke metali v prepad… in časi, v katerih so »gobavce« pobijali, potem… potem naj bosta tudi splav in pedofilija tema »javne obravnave«, »javnega mnenja«, pompoznih in predvsem v prodajo naravnanih naslovnic! Je tako bolj »kul«, za umnost občestva.

Pa, zgolj za vsak primer: ne maram dvoličnosti, ne maram igračkanja ( = zlorabe) z določenimi vprašanji, s ciljem zagotavljanja nekih prepričanj, verskih ali posvetnih, političnih, nagnusni so mi, tisti, ki se s tem izkazujejo, a, kljub temu…