V svetu robotkov...

Nasprotja se privlačijo…

V svetu robotkov neka logika, in iz nje izhajajoča pravila, ne velja(jo). Kako bi, ko pa jih štancajo, te robotke, po tekočem traku. In so, v bistvu, zgolj neka mehanska praznina, ki se, v medsebojni primerjavi, razlikuje le pri vpisanih serijskih številkah. Dobro…

Kakopak, da si niso povsem enaki. Nekateri so bolj okroglasti, drugi oglati, spet eni nižji, drugi višji, pa lažji in težji, celo v različnih barvah obarvani se izkazujejo, a, vendarle, v beticah razpolagajo, vsi, brez izjeme, s praznino, s trdo praznino, in temno. Resnici na ljubo…

Ja, resnici na ljubo jim proizvajalci, in oblikovalci, programerji to praznino skušajo zapolniti, z nekimi drugimi prazninami, ki naj bi bile, v svetu robotkov, edine pravilne, merodajne, celo svete, in jim vnašajo določene usmeritve, malodane povelja, po katerih se potem robotki, do konca svojega bednega obstajanja, sučejo. Besede, mnoge, celo posamezne stavke so jim zmožni vnašati, in si jih robotki zmorejo zapomniti, ampak…

Ampak, ne glede na vneseno, še vedno se ravnajo, ti robotki, po temeljnih zapovedih, s katerimi jim ovijejo notranjost pločevinastih betic. Pa neki dodatni vnosi kaj prida ne obveljajo. Že res, da se robotki izkazujejo tudi s ponavljanjem teh, nekih drugih, vnosov, a kaj, ko zgolj ponavljanje, tisto, papagajsko, robotsko, ne zadošča, celo več, ni skladno z ravnanjem!

Tako, denimo, robotke naučijo tudi tega, da se nasprotja privlačijo. Kakopak, naučijo jih v obveznem, in za robotke javnem šolskem programu, ki pa je, tako ali tako, namenjen le samemu sebi, toliko, da je, da je v izvajanju, in da tolažeče deluje, češ – le poglej, česa vsega zmoremo robotke naučiti. Zares pa…

Zares pa je pri robotkih tako, da jih privlači samo enakost. Kolikor jih sploh kaj privlači, z izjemo njih pločevinastih ritk, in skrbi, ukrepov, da bi taiste ritke čim lepše svoje mehansko delovanje preživele. Pa se tako najraje ploščati robotki družijo s ploščatimi, okrogli z okroglimi, beli z belimi, črni s črnimi in rdeči, denimo, z rdečimi. Celo po tem izbirajo tiste, s katerimi se povezujejo, če jim ga vtikajo spredaj ali zadaj. Kabel za polnjenje, seveda. In po tem, v kaj, če sploh v kaj, vsaj zares, verjame njih programer. Saj veste, kako je s temi programerji, tako kot z robotki – klanjajo se velikosti primerno, pa manjše zviška gledajo, večjim pa – globok priklon, »spoštovanje«…

Ja, celo po verovanju so razlike, med robotki. Kako ne bi bile, ko pa vsak robotek ve, da prav on ve, in da drugi robotki vedo manj. Pa še to, kar vedo, ti drugi robotki, je vprašanje, če sploh vedo. In je žalostno, da robotki, vsi, od prvega do zadnjega, sploh niso zmožni vednosti preverjati, kajti njih pločevinaste betice so – prazne! Kljub obloženosti, že omenjeni, s kopico praznin, kakršna je »nasprotja se privlačijo« v svetu združevanja enakih. In izločanja drugačnih, kakopak. Oboje gre namreč z roko v roki, saj robotki ne premorejo selektivnega pristopa, pravzaprav sploh pristopa ne premorejo, z izjemo tistega »zviška«, v redkih primerih, in »globok priklon, spoštovanje« v običajnih. In, zanimivo…

Zanimivo je, da se napram večjim vsi robotki od zadaj vtikajo, tudi tisti, ki sicer trdijo, da je edino pravilno, robotski družbi in narodom primerno vtikanje, kabla, kakopak, spredaj.