Že
nekajkrat sem pisal o tem, da občost, potemtakem absolutna (človejaška) večina
niti pojmov ne zmore razumeti, kaj šele, da bi se skladno s pravilnim
razumevanjem izkazovala, a se, kljub temu, tokrat posvetim vsebini, katero
pojmujemo pod besedo svoboda. In,
kakopak, zastavim s primeri…
Poglejmo
najprej v (uradno priznan) živalski svet. Kako (uradno priznane) živali
pojmujejo svobodo?
Da je
ne pojmujejo, ker niso zmožne misliti, razmišljati, ker jim pojmovanja
potemtakem ni moč prisojati, bi se dalo slišati iz ozadja, a kaj, ko so takšni
medklici popolnoma napačni, kajti – slednje pojmovanje je moč ugotavljati v
načinih, po katerih se tisti, ki nekaj (karkoli) pojmuje, izkazuje (po
vprašanju zadeve, o kateri pojmuje). In ker se tudi živali izkazujejo, je moč prav
zlahka ugotavljati to, kako o čem – pojmujejo!
Lahko
pogledamo med tiste »divje«, ali med »udomačene«, bistvenih razlik ne bomo
ugotovili.
Denimo
srna. Njej je povsem normalno, da sme
početi vse, kar ji (za)prija. Sme, po njenem, tudi v zelenjavni vrt, prek
ograde, in v njem smukati tisto, kar ji sicer ni namenjeno, kar nekdo drug in z
lastnim trudom ustvarja, kar naj bi bilo potrošeno povsem drugače kot tako, da
gre v tek srni. Sme v sadovnjak, obirati dosegljive ji sadeže, smukati mlade
poganjke, sme v vinograd, s takistim namenom. Kakopak, obdelovalci (lastniki)
naštetega, torej tudi človejaki, jo podijo, z zelenjavnega vrta, iz
sadovnjaka in vinograda, ker VEDO (kako ne bi vedeli, takrat, kadar je nekaj njihovega ogroženega?!), da srna nima te svobode, da bi lahko počela
vse, kar ji pade na pamet…
Lisici,
denimo, je povsem normalno, da sme priti na kmečko dvorišče, in raco zagrabiti
za vrat. Ali se dokopati v notranjost kurnika, in si tam postreči s kokošjo.
Čemu ne bi, ko pa ji je našteto pred nosom, tako dišeče, tako mamljivo, da
komaj dočaka seči po njem?! Vendar… tudi človejaki VEDO, da so takšna
izkazovanja nepravilna, in da lisica ne
sme krasti njihovih rac in kokoši!
Spusti
goveda iz hleva, spusti jih v neograjeno, pa…
Pa boš
čistil njih dreke, povsod, tudi pred hišnim pragom. In boš imel obžrto,
pomendrano, podrekano vse, tako prek cvetličnih gredic, v zelenjavnem vrtu,
kakor na njivi, na kateri se trudiš pridelati tisto, kar ti bo služilo kot
hrana, bodisi neposredno tebi, bodisi v podobi krme, tisto, pač, kar počneš, da
bi na temelju tega svojega početja lahko (pre)živel.
Kako ne
bi, goveda, počela takšnih stvari, ko pa je svoboda…
Svoboda je to, da smem početi, kar mi
prija, ne glede na to, kar drugi ob tem mislijo… je obče veljavno prepričanje
človejakov!!!!! In, očitno, tudi srn, lisic, govedi! Vendar – je temu res
tako?
Da ni,
smo ugotovili že ob omenjanju početja (uradno priznanega) živalskega sveta, ki
očitno NE sme početi tistega, kar mu prija, in tega ne sme početi takrat, kadar
škoduje – človejaškim interesom, in, predvsem, njih pameti. Ko bi, na primer,
MOJA žival nekaj neprimernega spočela sosedu, s katerim nisem v dobrih odnosih,
bi bil JAZ, morda, celo zadovoljen, in se nad živaljo ne bi jezil, a – bog ne
daj, da nekaj meni neustreznega spočne (meni)!
Da,
tudi človejaki menijo, da svoboda pomeni »početi vse, kar in kakor mi prija«.
To, ne nazadnje, izkazujejo na slednjem koraku. Tudi takrat, ko oblajavajo vse
in vsakogar, čeprav o »vsem« niti temeljnega pojma nimajo (pa bi se morali, po
neki logiki, vzdržati »komentiranja«), in čeprav od tega »vsakogar« niso niti
za trohico boljši (a je dejstvo, da do njegovega položaja niso uspeli seči, pa
se – še – niso utegnili izkazati tako, kot se izkazuje ta »vsakdo«).
Da jim
je popolnoma samoumevno to, da v kolikor nekdo deli določene dobrine, do
katerih je dospel, a niso njegove, in da smejo biti tudi sami udeleženi v tej
delitvi (torej v prejemanju nečesa, za kar se niso sami trudili, kar jim,
načeloma, ne pripada, do česar niso upravičeni!), o tem tudi govori veliko
primerov. Vzemimo, za ilustracijo, zgolj enega med svežimi, primer nekega sodobnega
robina huda, tistega bankirja, ki je KRADEL premožnim, in je to počel zato, da
je NAKRADENO delil »revežem«, in je to počel v podobi posojil.
Ta,
konkreten bankir, je, kakopak, v očeh občosti, junak, poštenjak, ne
glede na to, da JE KRADEL, kajti – DAJAL JE NAM, REVEŽEM!
Ja, tu
sem manjši preskok izkazal, glede izhodiščne teme, a kljub temu – človejaki presojajo
(vse in vsakogar) v odvisnosti od tega, v kakšnem položaju se sami znajdejo,
v odnosu na presojano (če nakradeno dospe v njihove roke, potem JE tudi
kraja nekaj pozitivnega, če kradejo sami, tudi, če pa krade nekdo drug, in njim
ne da – ŠELE TAKRAT JE KRAJA, v primeru človejakov, NEDOPUSTNO RAVNANJE)!!!
Tako zmoreta tudi moja psa – vselej je prav, kadar onadva dobita hrenovko, in
narobe, če je ne.
KO bi
bila svoboda res tisto »smem početi, kar mi je volja«, potem…
Smem
priti, Lojze, na tvoje dvorišče, obrati tvoje jablane, jabolka spraviti, da jih
bom imel za ozimnico, jablane posekati, da si bom drva naredil iz posekanega?
Smem, Lojze, vzeti tvoj avto, iz garaže, in ga prodati, da si z iztržkom
nabavim novo nekaj-že?!
Smem,
Pepca, v tvojo kuhinjo, si postreči iz tvojega lonca, vzeti krožnike iz omare
in jih, ker mi niso všeč, treščiti na tla? Smem, Pepca, v blatnih čevljih prek
praga tvojega bivališča, da si bom blato ob tvojo preprogo obrisal?
Da NE
smem, ničesar navedenega? Čemu? Kako to? Mar zame potem NE VELJA to, da je
svoboda »smeti početi vse, kar mi prija«?!
Kaj pa
je, zares, svoboda?
Nič
več, in nič manj kot – MOŽNOST IZBIRE!
Zdaj pa takole…
Ko
živim v skupnosti (in to živim vselej, tudi takrat, kadar sem nekje sredi
gozda, in taisti gozd, s svojim prebivalstvom, postane moja skupnost), takrat SE
MORAM VSELEJ ozirati na to skupnost, na njene interese, se ji moram (v kolikor
od mene NE terja nekaj NEmoralnega!!!)
prilagajati, moram upoštevati načine njenega izkazovanja (torej tudi
izkazovanja tistih, ki to skupnost tvorijo!), MORAM lastna izkazovanja (torej
samega sebe) brzdati, da z lastnim obnašanjem NE bom nekoga drugega, kakorkoli,
ogrožal!
Možnost
izbire obstaja, vselej. Dam povsem banalen primer: tudi takrat, kadar me
omejujejo, na kakršenkoli že način, denimo s tem, da mi zapovedujejo (mimo neke
šole, vrtca, bolnišnice) hitrost vožnje trideset kilometrov na uro, lahko
izbiram med »bom upošteval omejitev« in »ne bom upošteval omejitve«. In tako
lahko počnem vselej, povsod: bom počel nekaj, kar je izven etičnega ali nečesa
takega NE bom počel?!
Da, ko
pogledamo še nekoliko podrobneje, potem, posledično, ugotovimo, da je
svoboda stanje samoomejevanja (ko bi vsi in vsakdo počeli natanko
tisto, kar jim prija… potem dobimo »čisto naravo«, do boljšega dospevajo
močnejši, in vse teče po zakonih boja za obstanek!), in da svoboda zares zmore obstajati samo tam, kjer je to samoomejevanje
udejanjano!!!! Čeprav…
Kako
sem lahko svoboden, ko pa samega sebe omejujem?
Sila
preprosto: kadar me nekdo drug omejuje, kadar me nekdo drug (in proti moji
volji) na primer zapre v nek prostor, in mi ne dovoli gibanja izven tega
prostora, takrat ravna PROTI MOJI VOLJI, takrat njegovo ravnanje NI skladno z
mojimi željami, nameni, takrat mi, dejansko, omejuje svobodo! V kolikor pa jaz
sam VEM, da nečesa NE smem početi, takrat PO LASTNI VOLJI, in odločitvi, samega
sebe omejujem, pomeni, da je MOJA VOLJA ta, da samemu sebi nečesa NE dovolim,
pomeni – da ravnam povsem svobodno, saj sem se tako ravnati sam odločil!!!
Ne,
žal, a pojmovanja (razumevanja, mišljenje) so povsem kontradiktorna, kadar
primerjamo nagonski svet (svet ZGOLJ pameti) in svet razuma (svet človeka, in
etike), tako da…
Tako da prav zaradi te
kontradiktornosti, obstoječe v vseh pogledih in primerih, človejaki (nagonska
bitja) in ljudje ne morejo uspešno tvoriti skupnosti, sobivanja, ki bi brez
konstantnih pretresov zmoglo urejeno, razumsko, normalno obstajati in delovati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar