Najpreprostejši
odgovor na naslovno vprašanje bi bil, kakopak, tisti – da, je, vendar…
Vendar
bi bil napačen, vsaj v tistih primerih, ki so celo večinski, v katerih
obravnava pomoči potrebnih poteka v podobah dresure, in pri katerih je edini
možen rezultat terapije ta, da obolelega naučiš živeti z obolelostjo! Zatorej
nekaj več besed o tem.
Obstajata,
znotraj človeštva, dve temeljni vrsti bitij, nagonska, ki sestavlja absolutno
večino, in razumska, potemtakem človek, manjšinsko bitje. Prvi, nagonski, se ne
izkazujejo z razumom, torej tudi ne z razumevanjem, pa jim ni moč pojasnjevati
do te mere, da bi jim bilo pojasnjeno tudi dejansko razumljivo. Potemtakem jim
tudi njih lastno ne more postati, to, pojasnjeno, kajti – ko bi zmogli razumsko, potem se ne bi
izkazovali nagonsko, v okrilju pogojnega refleksa.
Pri
nagonskih bitjih je potemtakem možna terapija le v podobi dresure, na način, da
obstoječe (in psihične težave povzročujoče) miselne in vedenjske vzorce
nadomestiš z novimi, s tistimi, za katere se terapevt odloči, da so pravi(lni)
oziroma obolelemu primerni. Pomeni, da se pri obolelem dogodi le ZAMENJAVA enih
(obstoječih, prvotnih, predvsem pa TUJIH) vzorcev, posledično izkazovanj (ki pa
niso ne samoumevna, še manj brezpogojna in trajno vzdržna), z drugimi
(terapevtovimi, potemtakem SPET TUJIMI), dočim vsi tisti razlogi, ki so ga
pripeljali do psihičnih težav, ostajajo nedotaknjeni, nekje »notri«, v psihi, v
podzavesti. Pomeni, da vsi ti vzroki še naprej zagotavljajo slab(š)o kakovost
živetja (od tiste, kakršna bi lahko bila, ko bi bil oboleli zares ozdravljen!),
dočim mu terapevtova dresura omogoči zgolj to, da se (psihično, posledično tudi
umsko in telesno) hendikepiran nauči živeti s svojimi oskrunjenimi zmožnostmi.
Osebno
ne maram delati z nagonskimi, ker nikdar nisem želel biti dreser, pač pa,
nasprotno, podpiram suverene osebe, osebe, zmožne trezno, predvsem pa odgovorno
oblikovati lastna mnenja, s tem tudi lastna ravnanja.
Že na
temelju zapisanega lahko torej zlahka trdim, da večina tega, kar se dandanes
izvaja pod okriljem t. im. psihoterapevtskega dela, ni nikakršno zdravljenje,
pač pa je zgolj premeščanje (obolelega) iz
enega
miselnega (vedenjskega) kalupa v drugega. Zaradi česar NAJ bi bilo obolelemu
življenje lažje, vendar – je res lažje živeti nekomu, ki se dnevno sooča z
določenimi izzivi, obenem pa se nanje ni zmožen tvorno, uspešno, predvsem pa
suvereno odzivati?!
Da,
edina dejanska, torej tista prava psihoterapija je terapija, pri kateri
obolelemu ne iščeš nadomestkov (za tiste miselno-vedenjske vzorce, zaradi
katerih je obolelost nastopila), in mu jih ne predpisuješ, vsiljuješ,
zapoveduješ, pač pa obolelega VODIŠ do tega, da na temelju lastnega razmisleka
pride do tega, da sprejme (kot svoje in za svojega) razmišljanje terapevta,
razmišljanje, ki, v okvirih etičnega, temelji na logiki. In je, kot tako,
zmožno prepoznavati dejstva, jih pojasnjevati in pojasnjevanje »ubraniti« z
argumenti (potemtakem s praktičnimi primeri). Pomeni, da je edina ZARES
psihoterapija, v smislu delovanja, usmerjenega v zdravljenje (in ozdravitev!!!)
obolelega tista, ki obolelemu ne samo odpravi težave, nastale zaradi delovanja
večinskega, in nerazumskega, okolja, pač pa mu »dovoli« (ga z razbremenitvijo
psihičnih težav »sprosti«, osvobodi, mu dovoli, da ZNOVA aktivira, s polno
paro, svoje miselne tokove!), da se znova izkazuje kot SUVERENA oseba, zmožna prihajati
do spoznanj, zmožna oblikovati in zagovarjati LASTNA MNENJA, zmožna ravnati
skladno s taistimi. Tako da…
Malo,
zelo malo je resnične psihoterapije, v svetu, v katerem malodane na slednjem
koraku razni vrači in mazači ponujajo storitev zdravljenja psihe! In je več
tudi biti ne more, ker bi se v procesu ozdravljanja psihičnih okvar pri
nagonskih bitjih izkazala kot povsem – neuspešna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar