Kar nekaj razlag predmetnega termina obstaja, bolj ali
manj domiselnih, predvsem pa - nedomišljenih. Težko je namreč presojati in
razumevati, nekaj, karkoli, tudi besede in njih pomen, v kolikor ni podana
zmožnost razumevanja. Kakopak...
Vsi razumemo, vsak na svoj način, a kljub temu
splošnemu razumevanju vsakdo določeno stvar razume po svoje, in različno od
ostalih, čeprav je stvar, ki je predmet razumevanja, vsem enaka, se z enakimi
značilnostmi izkazuje, vselej in povsod.
Po občem prepričanju je intelektualec nekdo, ki je
(malo bolj) (iz)šolan, konkretneje - vsakdo, ki ima najmanj fakultetno
izobrazbo, je intelektualec. Po takem pojmovanju je ŠOLANJE (izobraževanje,
učenje) tisti dejavnik, ki opredeljuje intelektualca, čeprav...
Čeprav za tistega, ki se je izobraževal, obstaja izraz
IZOBRAŽENEC, in je tisti, ki se je učil, UČEN. Medtem ko tujka intelekt pomeni,
nič manj, in nič več, kot - RAZUM, sam po sebi, in v neodvisnosti od
ne/izšolanosti, ne/izobraženosti. Pomeni, da izpeljanka intelektualec pomeni,
prav tako v podobi izpeljanke, razumnik, nekdo, ki razumeva (dejstva) in je
zmožen, na temelju taistega razumevanja, (uspešno) izkazovati določene
rezultate.
Ko pomislim na preprosto dejstvo, da absolutna večina
izšolanih NE razume predmeta lastnega šolanja (ko pomislim na doktorje
ekonomije, ki so “vedeli”, da MORA država ostati brez svoje ekonomije, ker je,
bojda, “slab gospodar”, in bo brez lastnega vira - ekonomske - samostojnosti
bolje poslovala... ko pomislim na dejstvo, da VEČINA zdravnikov NI zmožna
diagnosticirati, pač pa je zgolj naučena v okviru konkretnih, opredeljenih
simptomov domnevati o vrsti obolelosti - zaradi tega so laboratorijski izvidi,
zaradi tega so posebni strokovnjaki, resda redki, a so, in posebne ustanove,
kateri in v katerih na temelju opazovanj/a ugotavljajo tiste specifičnosti, na
temelju katerih je moč bolezen opredeliti - primer je, še bolj kot na področju
splošne oz. “telesne” medicine, viden na področju obravnavanja psihičnih težav,
kjer VEČINA terapevtov, pa naj bodo psihologi ali psihiatri, zmore IZKLJUČNO
prakso, o kateri so se učili, in po sistemu NE/o/zdravljenja... ko pomislim na
razne urbaniste, arhitekte, gradbenike, ki se izkazujejo, s svojimi posegi, na
terenih, na katerih je že v osnovi več kot očitno, da se utegnejo, s časom,
izkazati ne le za neprimerne, pač pa za nemoteno bivanje nenudeče, in se
spomnim novogradenj, zalitih v “stoletnih” vodah, ki so postale malodane
vsakoletne... skratka, ko pomislim na celotno družbo, ki se ponaša s krepko večjo
stopnjo izšolanosti, kot je bila tista nekoč, obenem pa nič logično in /kratko-
ter dolgoročno/ uspešno ne funkcionira, potem ne morem sklepati drugače, kot o
tem, da ta, celotna družba, izkazuje - nerazumevanje zadev, katerih se loteva),
potem, preprosto, NE morem potegniti enačaja med pomenoma besed intelektualec,
na eni strani, in izšolanec, izobraženec, na drugi. Da bo zapisano lažje
razumljivo...
V vseh časih, tudi v Galilejevem, so obstajali
izšolani, celo izjemno izšolani, v odnosu na neko povprečno, občo izobraženost.
Skratka, obstajale so “učene avtoritete”, in institucije, v katerih so se ti
“učenjaki” združevali, vendar... tako Galileo, kot mnogi (če ne kar vsi tisti,
ki so prihajali do “revolucionarnih” spoznanj) posamezniki pred in za njim, so
imeli težave, tudi in predvsem, s taistimi “učenjaki” in “učenimi
institucijami”, torej s takratnimi “izobraženci”, ko so uveljavljali lastna
spoznanja. Spoznanja, povsem neustrezna v odnosu do obče veljavnih “resnic”.
Pa, da ne bo nesporazumov, ti posamezniki so imeli težave že v svojih rosnih
letih, še v času svojega izobraževanja, ker že takrat (torej še NEizučeni, še
NEizšolani!!!) niso zmogli sprejeti konkretnih načinov dojemanja in pojmovanja,
na temelju katerih so jih (izobraženi, izšolani, formalno družbeno usposobljeni
in pooblaščeni) učili o “resnicah”. Pa...
Če so, taisti posamezniki, že v času lastne
NEIZOBRAŽENOSTI izkazovali (pravilno) razumevanje, potem... potem IZOBRAŽENOST
nikakor NE more biti istopomenka z intelektualnostjo (izobraženi so se namreč
izkazali kot NErazumevajoči, medtem ko so UČEČI se posamezniki izkazovali
razumevanje... intelektualnost, intelekt)!
Obstaja razlaga, da je “intelektualec tisti, ki dela z
glavo”. Po tej razlagi je “delo z glavo” merodajno za opredelitev razumništva.
Poglejmo, koliko takšna trditev drži!
Pod “delo z glavo” je moč razumevati to, da mora
tisti, ki nekaj dela, pri svojem delu misliti (na to, kar počne, o tem, kar
počne). Ko malo bolje pomislim, takrat ugotovim, da mora vsak mizar upoštevati
(in ustrezno prenašati, iz same neke zasnove, v prakso, na izdelek) določene
dimenzije, določena razmerja, določene postopke in materiale, pomeni, da se
mora zavedati tega, kar počne, pomeni, da mora pri svojem delu misliti. Z
drugimi besedami to pomeni, da mora, poleg rok (ki so SAMO sredstvo za izvedbo
načrtovanega dela) uporabljati tudi glavo. In takisto velja dobesedno za
sleherno delo, kajti v primeru, da pri izvajanju nekega dela ne misliš o njem,
v takšnem primeru bodisi rezultat tega dela (pa naj bo še tako rutinsko) ne bo
korekten, bodisi lahko pride celo do zapletov oz. nezgod.
Celo stroj, naprava, “avtomat”... “misli” na to, kar
dela. Resda njegovo mišljenje ni nekaj, kar bi obstajalo samo po sebi, samo od
sebe, pač pa je vgrajeno v podobi programa, s katerim je taistemu stroju
opredeljen (predpisan) postopek nekega konkretnega delovanja, a, kljub temu -
ko ne bi bile, celo pri stroju, domišljene različne specifičnosti, v takšnem
primeru uporaba stroja ne bi vodila do želenega rezultata!
Pa mizarja, mesarja, natakarja, ličarja, varilca,
“fizikalca” (ki tudi mora misliti o tem, kako bo delal tisto, kar se je lotil
delat)... ekonomista, pravnika, zdravnika, učitelja... celo kakšnega
nogometaša, ki, tu in tam, “dela z glavo” (vsaj takrat, kadar z njo izkaže podajo
ali zadetek)... in tudi stroja ne moremo uvrščati v kategorijo, opredeljeno z
besedo intelektualci!
Ne, potemtakem tudi ta “tisti, ki dela z glavo”, ni
najboljša definicija intelektualnosti, intelektualca. Je pa dejstvo...
Zapisano že v predhodnih vrsticah, da je potrebno
(pravilno) RAZUMEVATI (objektivna) DEJSTVA na način, da zmoreš lastna spoznanja
izkazovati bodisi v podobi pravil (potemtakem se ta spoznanja vselej, v vsakem
trenutku, izkazujejo kot pravilna, v okviru, kakopak, s/poznanega nam sveta,
s/poznanih dejstev!!!), bodisi na temelju taistih spoznanj dospevati do
realizacije natanko tistih ciljev (oz. namer), katere si samemu sebi zastavil
doseči. In...
Ko pomislim na silne načrte, o tem, kako bo družba
(pod vodstvom tega ali onega, bojda celo izšolanega, in v sodelovanju z
občestvom, bojda izšolanim) dosegla takšne in s(i)lovite uspehe, pa ko
pomislim, da se z neuspehi izkazuje od samega začetka dalje, potem...
Potem ugotovim, da bi bilo potrebno dovoljenje za
posedovanje naziva intelektualec, in da tega dovoljenja ne bi smeli kar tako
trositi v - nerazumevajoče okolje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar