“Močan si
takrat, kadar se nikomur ne potrebuješ opravičevati.” Tako naj bi, menda, menil
Makiaveli. Poglejmo, če navedek izkazuje pravilnost dejanskega.
DA, izkazuje, v okvirih nagonskega, človejaškega sveta.
Človejaki se vselej uklanjajo večjemu, močnejšemu (od sebe), in jim položaj
predstavlja tisti “smem početi to, kar mi prija”, pa - višji kot je položaj,
katerega zaseda človejak, bolj se taistemu človejaku zdi, da se mu ni potrebno
na nikogar ozirati, da sme početi, kar ga je volja, da se, potemtakem, nikomur
ni dolžan opravičevati za svoja ravnanja. Takšno stanje se, ne nazadnje,
izkazuje v občem prepričanju, v podobi tistega “oblast pokvari”.
Potemtakem
zmore človejak videti (dojemati, razumevati) nekoga, ki je nižji ali višji (po
položaju, moči) zgolj v nekih konkretnih, opredmetenih stanjih. In ker
človejaki ne zmorejo načelnosti, tudi etičnega ne poznajo, pa jim niti pod
razno načela (etika) ne predstavljajo tistega, kar je vedno nad nekom, tudi
takrat, kadar ta nekdo zavzame najvišji možen položaj oz. doseže največjo možno
moč.
NE, ne izkazuje, obravnavan navedek, dejanskosti, v
svetu človeka. Človek zmore biti načelen, potemtakem tudi etičen, in zmore
imeti neke dejanske vrednote, in le-te so praviloma nad njim (vrednote imajo
večjo moč in vpliv, kot sta moč in vpliv želja posameznika oz. položaj, v
katerem se osebno znajde), pa mu ravnanje, katero prepozna kot zgrešeno,
nepravilno, celo nedopustno (tudi in predvsem takrat, kadar ga sam izkaže), ne
daje nikakršnega odpustka, nasprotno, nanj obremenjujoče deluje, ga sili v
obžalovanje, v potrebo po tem, da - se opraviči. Potemtakem bi se dalo, za
človeški svet, domnevno Makiavelijevo izjavo obrniti na glavo, in poreči:
“Močan si takrat, kadar se zmoreš opravičiti.”
In bi se
dalo tudi drugače, pa bi veljala tista (načeloma povsem preprosta): močan si
takrat, kadar zmoreš samega sebe obvladovati! Je pa res sledeče...
Etika
(morala) zadošča takrat, kadar imaš opraviti z načelnimi, potemtakem razumnimi
bitji. V nagonskem svetu pa je povsem brez veljave (o čemer pričajo tudi stanja
občega spraševanja “kam je šla morala”, ki se izkazujejo takrat, kadar nagonska
bitja prevzamejo družbeno iniciativo), in v njem zmore delovati le sistem
“korenjčka in palice”. In ta razkorak (dejstvo, da etičnost zaleže le pri
posameznikih, dočim pri občosti nima resnejšega vpliva) je ugotovil tudi
Makiaveli, ki se je sicer skliceval na etiko, a je obenem poudarjal potrebo po
moči in brezkompromisnosti, celo krutosti, pri vodenju države (kadar potrebe
pač takšna ravnanja terjajo).
Ni komentarjev:
Objavite komentar