Serija štiristotih...

Pred časom sem bil povprašan, če zmorem o vsem pisati, oziroma, če obstaja katerakoli tema, o kateri ne bi znal zapisati pesmi. In tudi to je izkazala radovednost, če bi zmogel v letu dni napisati trideset, štirideset, morda celo petdeset pesmi…

Na srečo sem družbeno nekoristen. Pardon, nekoristen za družbo živalskih nagonov, nemorale, goljufanja, nesposobnosti udejanjanja nekih drugih zmožnosti, kot so preračunljivost, sebičnost, pritlehnost, neuvidevnost. In, na srečo, je taista družba nekoristna meni, in zame – v njej in od nje ničesar ne želim pridobivati, pravzaprav sploh ne želim poslovati po njenih zakonih, merilih, pričakovanjih! Pa…

Pa imam kar nekaj časa, na razpolago, brez zaposlitve, tiste, ki kruh poraja… in imam čas iskati načine, s katerimi samemu sebi lažem, da zmore biti moje bivanje, vsaj malo, koristno… in pomagam, psihoterapevtsko delujem pri tistih, za katere ocenjujem, da so po svoji zasnovi, in vsebini, vredni mojega časa, truda, energije, življenja… in zapisujem, tu in tam, spoznanja, do katerih sem dospel na temelju objektivnih dejstev, na temelju poznavanja (preverljivega, kakopak) določenih področij življenja, bolje – določenih podob živetja, spoznanja, zaradi katerih me absolutna večina tako in drugače »postrani gleda«, ugotavljajoč, da z menoj, zagotovo, »nekaj ni v redu«… jap, bo nekaj na tem, zanesljivo, ker – le kako obča umnost ne bi vedela, o tistem, o čemer blebeče?!

In pišem tudi tako, najprej zase, zaradi tiste notranje potrebe po ustvarjanju, potrebe, katero občost ne pozna, ne v teoriji, ne v praksi, kakor tudi za tiste, ki v mojem pisanju sebi in zase nekaj najdejo. Četudi le bežen nasmeh in poteklo solzo.

Pač, nekaj je treba počet, na tej lepi Zemljici, da ne zgniješ že za časa lastnega živetja! In…

Kmalu bosta minili dve leti, kar sem se podal v tvornejšo izdelavo posnetkov, katere objavljam na spletu. Ne pišem popevk, prej pojem poezijo, sem sam prepričan, v svoje početje. In vem, da to, kar zapisujem oziroma snemam, ni ne moderno, ne večini všečno, vendar – tako malo mi je mar, glede občega mnenja, glede meril, spo/znanj, okusa občosti, in tako malo mar mi je za taisto bilo tekom celotnega mojega živetja, da sem dovzeten izključno za strokovna mnenja, za nasvete, na temelju katerih bi to, kar slabo počnem, opravil bolje, če ne že dobro. Kakopak, pri svetovalcih pričakujem, da me bodo prepričali s svojim delom, z enim samim vsaj svojim izdelkom…

Da, kmalu bosta dve leti, in šest samo jih manjka, pesmi, do številke – štiristo. Torej ne trideset, štirideset, celo petdeset na leto, pač pa dvesto, na leto, sem jih bil zmožen udejanjiti. In bi jih tudi več, krepko več, ko…

Ko bi mi bil računalnik vsak dan dosegljiv. A ga ne vlačim na oddih s seboj.

Ko bi vsak dan vsaj nekaj ur preživel sam. A – kadar nisem sam, takrat po/delim prostor in čas s tistimi, s katerimi sem… in ne z računalnikom.

Ko bi se mi dalo za dva posnetka na dan opravljati banalne zadeve, brisanje šumov, izbiranje fotografij, izdelava video posnetka…

Ja, tudi to srečo imam, da živim v stanovanjskem bloku, in v garsonjeri, ki navznoter (napram preostalemu bloku, stopnišču in sosednjim stanovanjem) nima nikakršne zvočne izolacije. V bloku, v katerem je loputanje z vrati običajna praksa. In topotanje po stopnicah. In dretje… pa se mnogokrat pripeti, da malodane do konca posnamem neko stezo, ko se pripetijo »zvoki iz okolja« in je posneto neuporabno. In je treba znova… pri čemer že tako uporabljam povsem primitivno tehniko, običajen, preprost računalnik, običajne, verjetno najcenejše slušalke (z mikrofonom, seveda), kar jih je moč kupiti. Tako da, ja, je tega brisanja za kar nekaj ur. Za vsak končan posnetek, seveda.

Ko bi bilo vse le v tem, da spišem besedilo, si omislim melodijo in posnamem (in bi nekdo drug potem zadevo izpeljal do konca, v tehničnem smislu), potem… potem bi šle tudi dve, včasih tri, pesmi, seveda, na dan. Vrejo, iz mene, ne zmorem le sedeti na miru, in zreti skozi okno. Branja pa sem se nažiral, in nažrl, v prejšnjih desetletjih… pa beležim, pri sebi, »slaščičarsko bolezen« - tako, kot slaščičarja ne potegnejo slaščice, tako mene ne potegne (več) branje. Nič novega, še manj pametnega v njem ne najdem!

Zavedam se, večina mojih posnetih pesmi je – povprečje. Ne, ne, ne govorim o nekem občem povprečju, daleč od tega, pač pa o povprečju, nanašajočem se name. Jih pa je nekaj, niti ne tako malo, ki, tako po besedilu, kakor po melodiji, zagotovo sodijo v sam vrh pisanja, tistega, kakopak, katerega je moč s predznakom estetika označevati. Kdo ve, morda katera celo preživi… čeprav močno dvomim v to, upoštevaje konkretnosti animaličnega planeta.

Kakorkoli že, serija, omenjena, bo kmalu zaokrožena, če preživim še teh nekaj dni, potrebnih za zaokrožitev, in če neka druga, moteča sila v izvedbo ne poseže. Potem pa bom, domnevam, prisiljen v njeno prekinitev. Neke objektivne okoliščine mi namreč ne bodo dovoljevale snemanja, vsaj ne na način, ki bi bil vsaj oziroma največ toliko moteč, kot je moteče bivanje v stanovanjskem bloku. Pa bom radi tega moral, v nekem doglednem času, znova omogočiti vsaj najosnovnejše pogoje tovrstnega mojega početja. In bom, do tedaj, le pisal, zapisoval. Tako da…

Tisti, ki boste z olajšanjem ugotovili, da se število mojih posnetkov (na spletu) ne spreminja… vas bom razočaral, slej ko prej, zato uživajte do tedaj dan vam čas!

Tisti redki pa, ki me utegnejo pogrešat – se slišimo znova! V kolikor bom jaz o tem odločal, seveda.