Vztrajno rdeče
nasmeh sonce vleče,
ko zbuja v naslednji jih dan;
jim noč, šepetavo,
podlaga pod glavo
blazino oktobrskih sanj;
pogled pa, sladkaje,
se z bunkami daje,
in vsaka mu voljo krasi;
ko smele bi stati,
za vselej se dati
drevesu, v njegove dlani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar