Temeljno vodilo današnjega sveta je - pogoltnost. Le-ta pa ne zna drugače, kot da, z roko v roki, koraka z neuvidevnostjo, sebičnostjo. Kakopak, vse tri zmorejo obstati izključno tam, kjer je odsotnost etičnega...
Dandanašnja pogoltnost ni več zgolj "naravni pojav", v tistem poenostavljenem pomenu besede, skozi katerega obravnavamo malodane vse, tudi tisti boj za obstanek, boj za preživetje. Kakopak, tudi pogoltnost je nekaj "naravnega", saj je v človeku in se iz njega izkazuje, človek pa je, navsezadnje, naravno bitje, v širšem (in tudi ožjem) pomenu besede, pa izkazuje se v realnem, naravnem svetu, izven katerega itak drugega, preprosto, ni. Vendar...
Današnja pogoltnost ni samo potreba, po preživetju, daleč od tega, je, dobesedno, psihična motnja. Kajti, kdo, za vraga, bi v nedogled kopičil, da še sam ne ve, čemu nakopičeno sploh potrebuje, če ne tisti, ki ga je neka manija zapopadla?! Čemu se ne zmorem umiriti, pa ugotoviti, da imam dovolj, ne samo za danes, ampak se, nasprotno, ženem, da bi imel več, še več, v nedogled več, pa naj gre za več v materialni podobi, otipljivi, ali pa v nekih drugačnih, neotipljivih, vsaj neposredno, izkazih tega mojega več, kakor je, denimo, želja po več moči, vpliva, oblasti...
In to počnemo malodane vsi. Resda pri tem nismo enako uspešni, a so redki med nami, ki zmorejo izkazati, da imajo zgolj toliko, kolikor dejansko potrebujejo. Na naši maniji temelji ves sistem, potrošniški poimenovan, pa nam zadošča oklic neke razprodaje, ali akcijska cena, in, hopsa, že letimo, ker natanko "to" moramo kupiti, imeti, zlasti sedaj, ko je še ugodneje na razpolago. Ja, poznajo nas, so nas dobro v možgane osvetlili (za lastne potrebe, kakopak, toliko, da so videli, da v temi ničesar ni!), pa tržnost uravnavajo spretni mojstri, in obenem izrabljajo, obenem pa usmerjajo neko splošno psihozo, kar se jim, roko na srce, ob ovčjih čredah, niti ne izkaže za sila zahtevnejše opravilo.
Da, manija! Na maniji se svet vrti, manično. Čemu? Bojda vsakdo išče tisto, česar nima. Pa zadošča preprosta zakompleksanost, da pohitim samega sebe povzdigovati. V lastnih očeh, predvsem. Morda tudi v očeh sebi podobnih. In - če imam občutek, da me nihče ne mara, takšnega, kakršen sem, potem hitim, da naredim nekaj, na osnovi česar me bodo "imeli radi". Pa kupim boljši, večji avto, postavim dvorec, namesto hiške, plezam po karierni lestvici navzgor, kopičim materialno...kajti - samega sebe, svojega bistva nisem zmožen spreminjati, ker niti tega ne vem, kakšen sem in kakšen naj bi bil, niti tega ne poznam, s čem bi se lahko, vsebinsko spreminjal, pa se ne sprašujem o tem, kako naj bi to izvedel, zaradi tega skušam, če sebe ne zmorem, obvladovati tisto - izven sebe. Tisto pač, kar mi je na dosegu roke. In takrat zlahka zatisnem oči (če mi je sploh kdaj bila dana zmožnost razpoznavanja razlik), pa zavist in prilizovanje in strah pred "mojo močjo"...nekako zamenjam s tistim - "imajo me radi". Ali pa, če že ne zamenjam, se zadovoljim z ugotovitvijo, da sem - nad preostalimi. Pri čemer, kakopak, sploh ne posvečam pozornosti vprašanju, če je res uspeh v tem, da si "nekaj posebnega" v krogu neposebnih, slabih in še slabših, praznih, neumnih...dovolj mi je, da sem - "prvi na vasi"! To je, itak, malim dušam, krepko lepše, kot biti "zadnji v mestu" (boljša primerjava: najpametnejši med bedaki, najneumnejši med modrimi)...
Kakopak, težko je takrat, kadar si sam problematičen, moten, pa ti je dano - ustvarjati svet. Kajti ta svet, potemtakem, ne more biti drugačen kot - problematičen, moten. Zategadelj - dokler ne bodo psihiatri opravili svojega dela, dotlej ne bo nič drugače. Manični bodo ostali manični. In dokler vzgojitelji tem (pogojno ozdravljenim) maničnim ne bodo etiko vbili v betice, še predvsem pa v njih ravnanja (kar se utegne pričeti izvajati natanko takrat, ko bodo, najprej, psihiatri svoje opravili)...do tedaj bo svet krasilo natanko to, kar ga krasi od nekdaj: butasta, neetična, zakompleksana, manična večina, in nekaj "idiotov", ki si bodo v prazno prizadevali in zaman upali! Kajti - verjemite, psihiatrov še zdaleč ni dovolj (vzgojiteljev pa je še manj)!
