V nebo zroč, nemočen, ubog,
potreben le iskrice sreče,
topline, da vsaj zašepeče,
zaslišim: Tu zgoraj sem, Bog...
Poskočim, željan pomoči,
izpričam kaj dušo mi tare,
povem, da sem sit te prevare,
ki v lažnem ta svet zdaj krasi...
Povem, da naprej več ne znam,
povsod so lakomni bedaki,
zastali so moji koraki...
pa slišim: Pomagaj si sam...
In jaz ti pomagam, zatem!
Ma, jezik bi moral umiti,
če hotel bi zdaj vam razkriti
kar jaz mu, v zameno, povem...
Ni komentarjev:
Objavite komentar