V nebo oziraš se zaman,
ker tam,
na njem, ničesar ni,
le
zvezda, ki temo krasi,
ter, tu
in tam, kak frčoplan…
In,
jasno, Sonce »zgoraj« biva,
da, dan
za dnem, nek dan rodi,
oblak,
ki veter ga podi,
da
Sonca v nedogled ne skriva…
V nebo
oziraš se zaman!
Lahko
zagledaš nek komet,
ki zna tvoj
nepomemben svet
prikrajšati
za kakšen dan…
Brez
škode sleherne, seveda,
ker si
zgolj kup gnoja, smradu,
kar
primeš, to gre vse po zlu,
pa če že kdo – te mandi gleda!
U Tarzana
jedna mana,
samo jedna,
bespoštedna:
Podosta je ostario,
pa se, jadnik, prizemljio!
Obstaja obče mnenje, da je "pohlep" kriv za svet, kakršen je, vendar - "pohlep" (lahko uporabiš, namesto te, katerokoli drugo besedo, na primer nenasitnost, s katero je moč označevati konkretno izkazovanje) je zgolj NAČIN IZKAZOVANJA, potemtakem JE POSLEDICA določene zasnovanosti (tako, kot sem zasnovan, tako se izkazujem, v okviru lastne opredeljenosti, lastnih zmožnosti...), pa, kot tak, ne more biti vzrok/razlog česarkoli drugega, kot tistega, česar sem (zaradi svojega pohlepa) deležen, NI pa dejanski vzrok (takšnega) sveta!
Pomisli... imaš psa, mačka? Naredi preizkus: daj živali, da se bo najedla, postrezi ji z zadostno količino hrane, da bo sita, potem pa sedi za mizo, in si postrezi z nečim, kar bo (po dobrem) dišalo tudi živali. Kaj boš ugotovil? To, da bi tudi tvoja žival (čeprav se je najedla, čeprav je že sita) rada delila tvoj obrok!
Pes, maček... je v stanju izbljuvati vsebino svojega (nabito polnega želodca, potemtakem svojo SITOST) zgolj zaradi tega, da naredi prostor nečemu novemu, tistemu, pač, kar po dobrem diši, tistemu, kar bi (tudi sam) želel imeti. Z drugimi besedami to pomeni, da bi pes (maček) želel imeti-še-več-od-tega-kar-že-ima ( = sitost). Je to "pohlep"?
Ko govorijo o "pohlepu", imajo v mislih tiste "bogate", ki, BOJDA, "vrtijo svet", da se kaže takšnega, kakršen se kaže - slab, grd, ampak - nobene vojne ne more biti, v kolikor v njej ni občestva, nobenega sranja ne more biti, niti tega slabega, grdega sveta, če občestvo pri tem ne igra svoje, pogoltne vloge! Kako bi, denimo, nek industrialec postal bogat, ko ne bi bilo teh, občih, ki VSI menijo, da jim vse pripada, ki VSI menijo, da morajo tudi oni imeti?! Niti najpreprostejših "modnih trendov" ne bi bilo, ko ne bi bilo NAGONOV, teh občih bitij, ki so "človeštvo"! Bitij, ki so nezmožna IZ SEBE tvoriti neke vsebine, jih razvijati, pa za dokazovanje lastne "vrednosti" (in jo dokazujejo tako sebi, kot ostalim) POTREBUJEJO NADOMESTKE, v podobi materialnih, otipljivih stvari!
Kaj je tisto, kar "šteje" pri občih?! Znanje? Sposobnost človečnega življenja? Poštenost, moralnost? Ha-ha-ha, daleč od tega, šteje jim avtomobil, streha nad glavo, oprema stanovanja, obleka, telefon... denar, šteje jim vse tisto, s čemer ostalim sporočajo, da tudi-sami-imajo, da za-drugimi-ne-zaostajajo, da so-enako-vredni-kot-ostali!
Pa mora vsakdo imeti "pameten telefon", in
mora čim prej svoj star TV sprejemnik nadomestiti s plazmo, imeti (vsaj) takšen
avto, kot ga ima sosed, znanec... in so pripravljeni odrekati se živetja zgolj
zato, da - bodo več imeli! V bistvu se vrtijo v začaranem krogu: najprej
delajo, da kupijo, potem delajo, da vzdržujejo kupljeno, potem (ko jim apetiti
presežejo objektivne zmožnosti) tožijo nad tem, kakšni reveži so, ker nimajo od
česa živeti... Pri tem pa se, kakopak, butci, kakršni so, nenehno sklicujejo na
razne (iz)reke, TOZADEVNO ljudske, med katerimi je tudi tisti, ki o skromnosti,
lepi čednosti govori!
Imeti-še-več ali vsaj imeti-to-kar-imajo-drugi je izkaz POTREBE po biti (navidez vsaj) enak ostalim, potrebe po ne-zaostajati-za-ostalimi, potrebe, torej, po graditvi (krepitvi) neke lastne veljave, ki pa, žal, a dejansko, sploh ni veljava tistega, ki ima, pač pa velja izključno imetje samo - umetniška slika ima svojo vrednost, ne njen lastnik (ta bo sliko prodal, sebe stežka... čeprav se vse svoje živetje prodajajo, in so pripravljeni, za ustrezno plačilo, seveda, svojo "načelnost" v hipu odmisliti... kar, resnici na ljubo, sploh ni težko, kajti - kako ne bi zmogel brez tistega, česar že itak nimaš, sploh ne poznaš?!)...
Ne, ne, "pohlep(nost)" ni prav ničesar kriv(a), z njim(njo) se le kažejo, izkazujejo, tako, kot se izkazujejo vse živali, pa je, v čredi, vreden (najvrednejši) le tisti bik, ki ima vse samice, ki odreja smer gibanja, ki si lasti pravico do izbire pašnika... KRIVI SO NAGONI, kriva je zasnovanost, nagonska, krivo je dejstvo, da "človeštvo" (od takrat, ko se je človek spečal s primati, t. im. človečnjaki) tvorijo nagonska bitja (živali), in ljudje, tisti redki posamezniki, zgolj "kvarijo" povprečje!
E, Alberto, Alberto...
To, da potrebujejo, bebci, potrditev lastnega "znanja", posledično lastne "veljave", to je, že zdavnaj, prepoznano dejstvo. To, da to potrditev iščejo na različne načine, od kopičenja materialnih dobrin, do, zlasti v spletnih časih izjemno razširjenega, navajanja raznih izjav, mnenj, misli... tozadevno (in vsaj taistim bebcem) "velikih" posameznikov, tudi ni neznanka, vendar...
Pri tem navajanju gre za dve zadevi, ki sta sila problematični. Prva je ta, in iz nje, mimogrede, tudi druga izhaja, da bebci sploh ne vedo tega, kaj navajajo, o čem govorijo! Ne sežejo tako daleč, da bi razmišljali na način, na katerega je razmišljal/a tisti/a, katere/ga besede (papagajsko) ponavljajo... baj-de-vej, absolutna večina, t. im. človeštvo, se zmore izkazovati zgolj s konkretnim, praktičnim mišljenjem, ki pa je daleč od tega, da bi lahko hodilo vsaj ZA razumom, kaj šele vštric z njim (na povsem enak način, neposredno vzročno-posledično, razmišljajo vse živali!)... obenem ne sežejo tako daleč, da bi živeli na način, na katerega je živela oz. živi oseba, katere besede navajajo (še ne poznam primera raznih tesel, ajnštajnov, lutrekov, puškinov... katere bi gnali tako primitivni, živalski goni, kakršni so značilni za občestvo, za "običajne ljudi"). In druga je ta, da, ker ne razumejo navajanega, ne zmorejo presojati o dejanskosti ( = verodostojnosti, praktični, živetveni) istega.
Ja, tudi Ajnštajn sodi med tiste, na katere se bebci radi sklicujejo, po principu če-se-strinjam-z-njim-potem-sem-tudi-jaz-tako-pameten-kot-je-bil-on (oba-isto-meniva-o-istem), in, ja, tudi Ajnštajn je imel svoja mnenja o marsičem, pravzaprav o vsem, pri čemer ne gre zanemariti sledeče dejstvo: pravici do imeti-lastno-mnenje ne gre oporekati, v nobenem primeru, a prav tako ne kaže oporekati preprostemu dejstvu, ki govori o tem, da z vsem ne moreš biti niti seznanjen, kaj šele, da bi o vsem vedel in to vse tudi, dejansko, razumel! In Ajnštajn pri tem ni (bil) nikakršna izjema: je (bil) izjemen fizik, obenem pa se nikdar ni (vsaj podrobneje ne) ukvarjal z občestvom, z ugotavljanjem psihofizičnih značilnosti posameznikov, z (različnimi) načini mišljenja... pa je, kakor to počno vsi, ki o tem razmišljajo, ali zgolj "razmišljajo", vse živalskosti občestva opravičeval z razlogi, ki, vsaj resno gledano, ne vzdržijo - z vzgojo, neizobraženostjo, strahovi... Kakorkoli, z izjavami o človeštvu, bolje - z razlaganjem vzrokov "človeškega" izkazovanja, se ni izkaz(ov)al kot pretirano razumevajoč. Niti o takšni "malenkosti" ni globje razmišljal, kakršna je njegova izjava o neskončni-človeški-neumnosti, pa da bi se, skozi to razmišljanje povprašal: madoniš, če sem jaz človek, in nisem neumen, kako so lahko neumni ostali pripadniki vrste, kateri pripadam tudi sam?! Mar niso prav skupne (identične) značilnosti (karakteristike) tisto, kar različne posamičnosti pod eno streho, v isto skupino/vrsto uvršča?!
Primer Ajnštajnove neumnosti, in to vpijoč primer, ki se s popolno nelogičnostjo izkazuje, je tudi njegovo mnenje (nemalokrat navajano, s strani občih idiotov, kakopak), da dotik-genija-lepša-svet-medtem-ko-ga-dotik-intelektualnega-bebca-uničuje! Čemu gre za nelogičnost? Preprosto...
Intelektualnost = razumskost = nasprotje, popolna kontradiktornost
nerazumskosti, neumnosti, pa intelektualni bebec NE MORE OBSTAJAT! Ko bi, na
primer, Albertu dejal, da obstaja mokra suhost (ali suha mokrost), bi me
napotil na pregled, češ da je z menoj nekaj narobe! Kar je mokro, je mokro, ne
more biti suho obenem (in obratno), bi mi pojasnil svoje napotilo. In povsem
enako je pri Ajnštajnovem mnenju: kar je intelektualno (razumsko), ne more biti
bebavo (in obratno), vsaj hkrati, in ob normalnem, nemotenem, neokvarjenem
delovanju ne!
Kakopak, Ajnštajn ni bil idiot, in raje pomislim, da je uporabil napačen termin, pa da bi njegovo mnenje lepše zvenelo, sprejemljivejše, ko bi zapisal, da svet uničujejo šolani kreteni. Ker bi takšen zapis povsem ustrezal dejstvom, zlasti kar je šolanje postalo vsem dostopna zadeva, in se šolajo, v absolutni večini, idioti, ki so zgolj zmožni (povsem obrtniško) le ponavljati naučeno, in ob tem, nerazumevajoči, zasrati dobesedno vse, česar se lotijo "razrešujoč" tekočo problematiko. Tako kot naši slavni "doktorji" ekonomskih ved, mar ne, ki so "vedeli", da država ne sme imeti svoje lastnine, da bi od nje bolje živela!
Alberto, Alberto, saj ni težava v tem, da ne bi smel imeti svojega mnenja, pač pa v tem, da si postal preveč slaven, pa vsak idiot meni, da je vse, kar je iz tvojih ust prišlo, genialno! Čeprav...
Le kaj bi lahko bilo genialno bebcem, če ne prav BEBAVOST?! Ta je edino, kar "razumejo"!
Vse bolj ničevi, pošvedrani,
utrujeni,
krepko zgarani,
z menoj
se jim sesuva svet,
že
dolgo, dobrih dvajset let!
Vselej prinožni, vselej vdani,
v mehke
korake naravnani,
jih čas
dodobra je načel,
da bi
jih zase, sebi vzel…
So
dnevi, bržčas, jim prešteti,
že zdaj
začeli so cveteti,
ni
takšnih več, in jih ne bo,
boleče
padlo bo slovo…
V peči prasketa.
Prosojen
negliže je.
Pobeljena
so tla.
Lepo me
jutro greje.
Razstrto
je nebo.
Zrem
griče in doline.
Poti
mehko teko.
Izvir
vre iz globine.
Mi lega
čas v dlani.
Se pot
v šir poda.
Trepeče
vse, dehti.
In vse bolj prasketa.
Nekoč, kje so tisti časi, sem hodil po nekih festivalih, večdnevnih prireditvah, namenjenih poeziji za otroke. In imel srečo, da sem tako doživel, vsaj malo, a kljub temu (pre)lepo, tudi nekaj Crvenke, Banja Luke, Novega Sada...
Krava šla je v versače,
in ponosno
z ritjo miga.
Bikom
prizadevnost skače,
pač,
versače tiče dviga!
Je
živetje spev krivice,
bik premnog
bo skusil bedo.
Redkim
dane so sladice,
upanje
pa je za čredo!
Kakorkoli,
kdor se zrine,
temu bo
prav vse v redu,
drugi
pa… njih čas ne mine,
vselej
daje se govedu!
Naslikal bi ti sonce, a je roka zadrhtela,
se barva
je razlila, popacala ves papir,
zares
ne vem kaj s takšnim soncem bi lahko počela,
neumno
bi bilo dajati zmazek v okvir…
Pomislil
sem na rože, a že vse so odcvetele,
vsaj tiste,
ki buditi znajo ti sijaj v očeh,
in –
rože so le rože, slej ko prej bi ovenele,
kot vse
nevredno znašle se kaj hitro v smeteh…
Je
mikala zlatnina, vzel bi kakšno drobnarijo,
za prst,
uho, morda pa kot obesek krog vratu,
a od
lepote tvoje vsi okraski obledijo,
pa ves
namen, z denarjem vred, bi splaval mi po zlu…
Sem
tuhtal, dolgo tuhtal, ko sem v mir za šankom sedel,
kako in
s čem naj v tvojem dnevu te razveselim,
počasi
čas je tekel in, zares, sploh nisem vedel,
da
vselej v nek kozarec nov zamaknjeno bolščim…
Ne,
nisem pil, da bi jezil, in sploh nisem pozabil,
okoliščin
neljub me tok na muke je pognal,
že res,
je pozno, in denar v gostilni sem porabil,
a le
zato, ker tvoje zadovoljstvo sem snoval…
O teh, ki zaključijo študij psihologije, imam zelo slabo mnenje. Pa do tega mnenja nisem prišel kar tako, čez noč, in zlahka, pač pa - od vseh, katere sem srečal, in ni jih bilo tako malo, poznam enega samega, ki razume, ki ve s čem se ukvarja, in to tudi dokazuje, uspešno, skozi svojo terapevtsko prakso! Kakopak, ne bi trdil, da je edini, takšen, je pa edini, za katerega vem.
Sam študij, ne samo psihologije, pač pa katerekoli tovrstne vede, vede, ki se ukvarja z "abstraktnim", z neotipljivim, nevidnim, s čutilom (neposredno) nedostopnim, je krepko premalo, v kolikor ni podkrepljen z - razumevanjem, bolje: z zmožnostjo razumevanja! In nič ne pomaga, da si teoretično podkovan, pa da vse definicije, formule, napotke... brezhibno, v besedah, obvladaš, če pa ne veš niti tega, o čem si se učil, s čem se, naj bi se ukvarjal!
Ne, ne, ma, kak študij psihologije, za uspešno praktično delovanje, na področju psihe, je krepko bolj pomembno poznavanje človeka, živali, da, celo sveta rastlin, poznavanje narave kot take, v vseh njenih podobah izkazovanja, pogojenih z različnostjo okoliščin, da lahko, posledično, na temelju razumevanja ugotavljaš, in razlikuješ, med normalnim, naravnim (v smislu običajnega) in vsem tistim, kar se kaže v podobi odstopanja, v podobah neobičajnosti, nenormalnosti, čeprav še vedno naravnosti (da, tudi odstopanja od običajnosti so naravna, kajti obstajajo, v naravi - ko ne bi, se o njih ne bi dalo govoriti)... in lahko, potem, ugotavljanja prenašaš, in preneseš, na konkreten, obravnavan primer! Da, celo študij sociologije (študij medčloveških odnosov, podanih v primerih različnih "družbenih sistemov") je krepko bolj pomemben, za uspešno delovanje na področju psihe, kot študij o tem, kaj je rekel nek frojd, kako je, taisti nek frojd, zdravil, ali zgolj "zdravil" obolelosti!
Pa da ne bo nesporazumov - nikakor "psihologi" niso edini, katere "imam na piki", daleč od tega: v časih javnega šolstva, v časih, ko je izobraževanje, vsaj v formalni podobi, dostopno vsem, in vsakemu povprečnežu, v časih, ko se šolajo, večinoma (pač, so - absolutno - večinski!) nagonska, nerazumska bitja, "strokovnjakov" mrgoli na vseh področjih! Zato pa tudi smo tako uspešni, kajne, razen svetlih izjem, pri "razreševanju" problematike, s katero se soočamo, skozi (tudi) tisočletja! Zato, denimo, najprej uničimo prst, vodo, zrak, da, kasneje, ugotovimo potrebo po njih reševanju, oživljanju. Zato najprej uničimo vse samorodne, odporne vrste, da kasneje ustanavljamo semenske banke. Zato izumimo, na primer, plastiko (koliko dreves je moč, z njeno NORMALNO uporabo, prihraniti, pustiti pri živetju!), da bi kasneje ugotavljali, kako nas, grda, zasipava (pa plastika ni prav nič grda, še lastne volje po odločanju nima, kaj šele, da bi se v grdosti izkazovala). Zato, bržčas, vemo (ali smo vsaj "vedeli"), da si lahko na tujem boljši gospodar, kot na svojem! Ne nazadnje, zato v kratkih rokavih, prek zime, pri (sobni?!) temperaturi 25 in/ali več stopinj ugotavljamo, da je potrebno planet rešiti pred segrevanjem, onesnaževanjem (zraka)... Mar ne?!
Tokrat, namenoma, ne bom omenjal raznih komatov in ostalih "zagovornikov" zdravega obstajanja, ki, očitno, niti tega ne razumejo, da v konkretnih okoliščinah, in ob konkretnih (značajskih) značilnostih nagonskega človejaštva - kaj takega niti teoretično NI VEČ MOGOČE! Je vlak že odpeljal, davno nazaj.
Na mojem bregu nebo počiva.
Odeto v
oblake,
ustavlja
korake,
in
kakor da svetu se skriva…
Včasih
je težko. In solzavo.
Ko ga v
globine daje,
bi kar
skrilo se, najraje,
tja, v
poleglo, mehko travo…
Ko pa
sije, razigrano,
in se
mu občutek sreče,
prek
modrine, v dalj razvleče…
z njim bi, ko bilo bi dano.
