O "kemiji, ki uničuje življenje"

Dlje kot deluje neka stvar, večja je možnost, da pride do okvare!

Enako je z zdravjem. Naša naravna (izhodiščna) živetvena doba je med 30 in 40 let, in njeno podaljševanje poraja različne bolezni, ki so posledica iztrošenosti ter sočasne nezmožnosti obnavljanja organizma/celic (po določenem obdobju namreč organizem to zmožnost izgubi).

Tako je obče bebovanje o kemiji-ki-nam-krajša-živetje (pri čemer so pod to kemijo mišljena zdravila) povsem brez osnove, še več – ko ne bi bilo takšne kemije, bi ne bila živetvena doba samo krajša, pač pa bi bila (krepko) višja tudi umrljivost, ne-povzročena s starostjo!

O zdrav(ljen)ju

Velja tako za fizično, kakor tudi za psihično zdrav(ljen)je:

V kolikor SAM nisi zmožen (pod vodstvom zdravnika oz. terapevta) premagati bolezni, potem ti noben zdravnik/terapevt, nobeno zdravilo ne more pomagati!

Težava

Slovenija ima eno samo temeljno težavo - Slovence.

Beboistično starševstvo

“Najprej sva midva, jaz in mož, šele nato pridejo na vrsto otroci. Midva sva že prej imela svoje življenje, in otroci SO PRIŠLI vanj, zato se morajo prilagoditi najinemu življenju,” je bebovala neka slav(lje)na babura, pri čemer...

 

Pri čemer ženščina temeljne zadeve NE razume: vidva, BUTCA, sta se odločila, da bosta imela otroke... vidva, BUTCA, sta se odločila, da bosta svoje življenje-brez-otrok spremenila v svoje življenje-z-otroci... in otroci NISO prav nič prišli, pač pa sta se vidva, BUTCA, zanje odločila, in jih naredila, zatorej bi, vidva, BUTCA, najprej morala svoje življenje brez-otrok spremeniti v življenje-z-otroci, in bi se vidva, BUTCA, morala na drugo mesto postavit, in se otrokom prilagajat!

 

Sebičnost tupava, živalska!

 

Aha, še to: ko govoriš o tistem “midva” - lepo je, če najprej drugega navedeš, na koncu tudi sebe!

Uroš Vošnjak, Za klobukom dan

Za klobukom dan

Zataknem dan si za klobuk,

le kaj bi se z njim preganjal,

sezujem se, odrešim muk,

tudi bosemu mi gre…

Mi lega trava pod korak,

bi mehkejše ne dosanjal,

drži mi senco bel oblak,

dobrodušno name zre…

Tako, kot prija, vijem pot,

malo gori, malo doli,

cvetlice rastejo povsod,

še metulj z menoj leti…

Sploh ni vprašanje kdaj dospem,

tudi, če ne bom nikoli,

pomembno je le to, da grem,

in da pot me veseli…

Pa le hodim, iščem, gledam vsepovsod,

ne zaviram, nič me ne drži,

dokler ne zamika, ne premami tisto, kar krasi…

Za trenutek, dva, ustavim svojo pot,

od lepote se mi ne mudi,

posladkam se in nahranim dušo in oči…