Je v
krošnji hišica,
ki velika
je za dva,
in v
njej pozabiš, zlahka, na vsakdanje,
kakor
luka je v svet,
se iz
nje podaš letet
v
daljave, na potepanje med sanje…
Sem
lepo se v njej imel,
kadarkoli
sem letel,
v
neznano, v še neodkrite kraje,
in
življenje bi živel
le
tako, da bi mu pel,
ko bi
dalo se živeti ga sanjaje…
Mnoga
pota se raztezajo v daljave,
vse do
tja, kjer redko stopal je korak,
to
vsakdanje, običajno, to, poznano, le kazi,
če
nemirne duše si, predvsem sanjave,
pa duši
te ta zatohel, redek zrak,
le v
hišici sred krošnje duša tvoja poleti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar