Brezplodno tešenje frustracij

Stanje (po občem poimenovanju) kompleksov (oz. zakompleksanosti) je stanje osebnih frustracij (oz. zafrustriranosti), stanje osebnega nezadovoljstva (nad samim seboj), temelječega na dveh dejstvih: na občutku lastne manjvrednosti ( = nič-posebnosti, /pogleda, omembe/ nevrednosti) in na potrebi po biti-nekaj-posebnega (pogleda, omembe, upoštevanja vrednega).

Obči so nagonska, potemtakem NErazumska bitja, in so (kakor vsa ostala nagonska bitja) nezmožni spreminjanja okoliščin sebi v prid, pač pa se zmorejo zgolj prilagajati (bolj ali manj uspešno) danim okoliščinam. Zaradi tega tudi vsi poskusi občih, da bi kakovostno posegali v dana (npr. družbena) stanja, slej kot prej končajo ne samo neuspešno, pač pa celo v podobah nazadovanja (o čemer najbolje priča »zgodovina«, izkazujoč se kot nenehno skakanje z leve na desno, in obratno, z vmesnimi rušitvami, tudi pobijanji).

Ker so nagonska bitja, zaradi tega ne premorejo poglavitne vsebine, ki je predpogoj slehernemu ustvarjanju (nečesa) novega, slehernemu tvorjenju, slehernemu spreminjanju (okoliščin) sebi v prid. Ne premorejo razuma! Tako, denimo, nihče med občimi ne bi (z)mogel zasnovati (prvega) računalniškega programa (ali turbine, avtomobila…), zmorejo pa se naučiti izdelovati (programe, turbine, avtomobile…) in posegati ( = spreminjati) v obstranske (nevsebinske) zadeve, pa zmorejo biti »inovativni« v podobi uporabe drugačnih materialov, spreminjanja zunanjosti ipd.

Ker ne premorejo vsebin, s pomočjo katerih bi same sebe (svojo tvornost, posledično tudi rezultate te tvornosti) izkazovali, teh vsebin tudi ne poznajo. Česar ne premorem (tistega, s čemer nisem v stiku, tistega, česar ne poznam), to si po svoje razlagam, pa obči, denimo, svojo neumnost obravnavajo kot razumskost, svojo nenačelnost kot načelnost, svojo nezmožnost kot zmožnost. In jim, žal, niti izkušnje, ki govore o njih nezmožnostih, prav nič ne pomagajo – obči so vselej prepričani v to, da zmorejo!

Ker ne premorejo vsebin, s pomočjo katerih bi sami sebe izkazovali, ker, v bistvu, samih sebe ne premorejo (vsa nagonska bitja so si med seboj podobna, vsa se enako, nagonsko, odzivajo na okoliščine), vse obravnavajo (presojajo, vrednotijo) na podlagi tistega, kar lahko vidijo, torej – na temelju omota, zunanjosti. Tako tudi uspešnost (in tudi značajskost) ugotavljajo na osnovi posledic (rezultatov). Kakopak, posledice nikoli niso verodostojno izhodišče za kakršnokoli ugotavljanje, kajti vse se začne z nekim vzrokom, potemtakem je s tem vzrokom tudi pogojeno! Na primer: ni nujno, da si pridobil določeno imetje zaradi svoje pridnosti, prizadevnosti, zaradi svojega »trdega« in korektnega dela, žal (in se to tudi izkazuje, v »demokratičnih«, občih razmerah) je veliko imetja pridobljenega na temelju goljufij, odtujevanj, potemtakem na osnovi zmožnosti po biti nepošten.

Ker ne premorejo vsebin, s katerimi bi se sami sebi, in drugim, kazali kot nekaj-neobičajnega, kot nekaj-posebnega, so primorani v to, da se po pomoč zatekajo k dodatkom. K zadevam, ki so, načeloma, vsakomur dostopne, k zadevam, ki, potemtakem, niso prav nič posebnega, kajti – to, kar je vsakomur dostopno, to ne more biti nekaj posebnega! In se zatekajo…

K uhanom (obrvanom, nosanom, ustničanom, jezikanom, popkanom, mednožničanom) in ostalemu nakitu, pa k določenim oblikam in/ali blagovnim znamkam oblačil, pokrival, pa h količini (in blagovnim znamkam) materialnega imetja, pa k telesnim poslikavam, k (nižjerasli) debelejšim podplatom na čevljih, celo k temu, da si-pomemben-če-si-(pre)bral-neko-Žižkovo-knjigo (četudi je ne razumejo!) ali neko takšno knjigo vsaj imaš.

Da, celotno modno gibanje temelji prav na osebnih frustracijah, na občih, ki nimajo samih sebe (nekih svojih posebnih vsebin), obenem pa jih žene v dokazovanje tega, da so nekaj posebnega (ali pa /vsaj/ v to, da ne zaostajajo za nekimi drugimi), pa – pride nov model telefonskega aparata, in nujno vsi ta model potrebujejo, ne glede na to, če poprejšnji, katerega imajo, še deluje!

Res je, s tem, ko sebi, in ostalim, »dokažejo«, da ne zaostajajo za drugimi, s tem, ko (vsaj) sebi »dokažejo« to, da so nekaj-omembe-vrednega, s tem vsaj delno zmanjšajo svoje nezadovoljstvo, porojeno zaradi tega, ker – dejansko niso prav nič posebnega! Odpraviti, to nezadovoljstvo, ne zmorejo nikdar, kajti vselej se bo v njih okolju našel nekdo, ki zmore bolje in več od njih, pa – ker ne premorejo samozavesti ( = samozavedanje lastnih, in dejanskih, zmožnosti), pač pa jih »krasi« le domišljavost (zmotno, lažno prepričanje o lastnih zmožnostih), jim bo ta nek uspešnejši vselej trn v peti, vselej bodo hoteli tako, kot zmore, kot (se) izkazuje on!

Kaj pa spremenijo, ti, obči, s tem, ko za odtenek zmanjšajo lastno nezadovoljstvo, s tem, ko si nek nič-posebnega (in vsakomur dosegljiv) nadomestek nataknejo? Mar zares postanejo drugačni, vsebinsko gledano, zares postanejo več-vredni?

Zanje, ki zgolj na temelju videnega (zunanjosti) presojajo in vrednotijo, da, čeprav – mnogo je bikov, katerim nosane natikajo, in malodane ni goveda, katerega ne bi uhan (resda v podobi evidenčnega zapisa, a kljub temu) krasil! Potemtakem…

Potemtakem še vedno ostajajo nič-posebnega, in je (morda ter kakor za koga) nekaj-posebnega v tistem, kar so si nadeli, s čemer so se okinčali! V tistem, kar je, kakor sem že zapisal, načeloma dostopno vsakomur, v tistem, potemtakem, kar je, tudi samo po sebi – nič-posebnega. Še huje!

Sodim med tiste, ki presojajo (posameznika ugotavljajo) po vsebini, pa so mi dejanske zmožnosti pomembnejše od občih, umišljenih… in mi je dejanska (t. im. notranja) lepota pomembnejša od zunanjosti… in ob pogledu na takšne, z nekimi dodatki okinčane, rado misel poleti: ubogi, prazni, nič-posebnega bebčki!

Tudi srake zbirajo svetleče predmete, pa zaradi njih niso prav nič manj srake!