Ženi, veter, ženi!

Prižigajo se zvezde, lega noč,

le nekaj nemih je ostalo,

kot da čakale bi, v temo gredoč,

da pripeti se jim poziv…

Tišina pokopala je nek dan,

le za spomin ga je še malo,

in tudi ta odide, kmalu, stran,

kot da nikdar ni bil sploh živ…

Nekje, v daljavi, veter se igra,

in kosme prek nebesa žene,

jih razporeja, pridno jih ravna,

da zvezde vanje bo ovil…

Še Luni bo prekril vesel sijaj,

ne bo več silila v mene,

ko trudim misli odložiti v kraj,

da bi od njih se odpočil…

Naj žene, v noči naj zakriva,

še tisti žarek najbolj bled,

morda bo tema pogoltnila zadnjo sled…

Je Luna, in vsaka zvezda, kriva,

da misel zlepa stran ne gre,

zapisano, povsod po nebu, njeno je ime…