Do morja!

Nekje, tam daleč, reka, do morja,

ki v nedogled odteka, nima dna,

in vztrajno kleše v času si poti,

ko nosi in poji…

Ne šteje, ko odnaša, ni ji mar,

za hipec ne odlaša dati v dar,

od nekdaj, pa v neskončnost, se godi

tako, kot se ji zdi…

Se ne ozira, ko po svoje teče,

po svoje teče, se smeri drži,

in ni ji mar, kaj kdo o njej poreče,

ve za svoj prav, in njemu le sledi…

Se ne ozira, prav nič ne okleva,

reka kot reka, zlahka se ne da,

je njena struga njena zgolj zadeva,

po njej dospela bo vse do morja…

Nebo v njej se sveti, in gori,

v njo si lajša breme iz oči,

z vetrovi potepuhi se igra,

frizure jim ravna…

Za hipec svoje želje ne miri,

preveč se v daljave ji mudi,

da tam, kjer zadnjič krene v zavoj,

si našla bo spokoj…

Se ne ozira, ko po svoje teče,

po svoje teče, se smeri drži,

in ni ji mar, kaj kdo o njej poreče,

ve za svoj prav, in njemu le sledi…

Se ne ozira, prav nič ne okleva,

reka kot reka, zlahka se ne da,

je njena struga njena zgolj zadeva,

po njej dospela bo vse do morja…