Poraz življenja je zmaga smrti. Še
nobena ni zaman na svoj sad čakala.
Ja, res je, življenje vselej najde pot,
tudi posamič, in zgolj posamič, a ni je poti, ki se h končni zmagovalki ne bi
zatekla, pa se celo večnost, pljunek v morje, a ocean za uši, kot končna
izkaže, če ne zaradi drugega, potem zaradi svoje nemerljivosti, nedoživetosti.
Ko bi bili bogovi večni, ne bi
ustvarjali, bi bilo že ustvarjeno, predvsem pa ne bi svojega pomena v
nepomembnih, obstranskih zadevah iskali, kakršna je življenje, četudi v svoji
dvonogi podobi. In edino, kar je večno, je tema. Ta še zadnji žarek izpije,
marsikje pa sploh svetlobi ne pusti, da bi segla, v podkožje, v podlasišče. In
tema je smrt, in ko nje ne bi bilo, bi že davno izumrlo, nesmiselno zvečine,
življenje, vse, če ne zaradi drugega, potem zaradi tega, ker bi mu prostora
zmanjkalo, celo takrat, kadar se trudi izživljati svojo neizživetost, pa po svetem
s svojo nesveto umazanostjo sega, da izniči in mori. Tam, kjer živijo, da
živijo, jedo, da jedo, in brbočejo, da brbočejo.
Žival nima duše. Blagor živali, je
takšna, brezdušna, srčnejša od dušnih. Čeprav...
Vrag si ga vedi, če je samooklic
dejansko dovolj za to, da se opičnjak za nežival razglasi, ko pa se tako rado,
in najpogosteje, prav kot zver izkazuje. Tudi v enaindvajsetem, ki se
bistveneje ne razlikuje ne od devetega, ne trinajstega, ne kateregakoli drugega
stoletja, v katerem nič sega po vsem, in vse postaja nič, v njegovih rokah,
rokah dvonogega opičnjaka.
Bog je, baje, en sam, samo različna
imena ima. In hudičev je več, pa se krog imen radi kregajo, čeprav še najraje
svoje bogove v konvertibilne izkaze menjajo. Dvoličnost, hinavščina, praznina.
Ni čudno, da pljune po vsem, kar ji v roke pride.
