Te
spečo zrem, ko joče sveča,
bleščavost
ti z obraza lije,
medene
sanje zbuja sreča,
ob
zvezdi zvezda noč prekrije…
V objem
so se ovile trave,
k počitku
truden vetrič legel,
še
nočne ptice klepetave,
za
hipec, dva, je čas izpregel…
Topi se
duša ti čez lica,
kot bel
oblaček prek modrine,
toplo, povsem do dna pronica…
Brezmejne
so neba globine…
če zdaj
pokliče me žanjica,
v
spokoju čas poln tebe mine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar