Z
obraza znoj znoji se prek oranja,
zarisale
so brazde leta v čas,
in v
vsaki nek spomin svoj del ohranja,
in v
vsaki nek uspeh in nek poraz…
Gredo
kot struge sušnega potoka,
počez,
navzven in rahlo v vse smeri,
sipine
smeha, otiščanci joka,
brez
sonca in dežja nebo mrtvi…
Zarisale
so dneve in večere,
še jutra,
ki so tekla v nek svoj dan,
noči
prečute, drobne vse zamere,
ko up
ni bil po volji naravnan…
Zakladi
skrinje zlate iz meglice,
brez njih
zgolj v prazno prazno se vrti,
ni
maske, ki budi nasmeh čez lice,
ni
maske, ki dež zvabi iz oči…
Besede
trpke rezale so v tkivo,
je hlad
zamrznil cvet premnogih vej,
odmiralo
brsteče je, igrivo,
na poti
do neba, in še naprej…
V
daljavi zvon za slednjega odzvanja,
že stokrat
v mislih sem vso pot premlel,
bi
znova vse, in znova vsa kesanja,
in spet
razdajal raje bi kot vzel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar