Blažen svet...

Od krivice do krivice,

se vseskozi svet ravna,

so različni vatli, žlice,

vsakdo svoj uvid ima…

Od krivice do krivice,

čuden pravde je obraz,

nalezljive so norice,

je merilo glavno – »jaz«!

Meni dobro, in še bolje,

zlahka s časom menjam lik,

z vetrom vselej čvrste volje,

vselej glavni razsodnik…

Najprej treba je obstati,

potlej pa še biti sit,

sploh ne šteje tisti »znati«,

kadar »prav« presoja rit…

Od krivice do krivice,

vmes, zvečine, hladen tuš,

lastna sreča – znak pravice,

v svetu praznih, majhnih duš.