Usoda
neroda, prav smešna prigoda,
četudi do
žalosti vleče svoj žar,
še bog
šale stresa, obljublja nebesa,
dejansko
pa mu za človeka ni mar.
Je
pamet zdravilna, baje odrešilna,
a kaj,
tisočletja se spravlja na pot,
jo kaj
zadržuje, da ne odpotuje,
z
obiskom osrečit dvonogega rod?!
Bolj
klavrno stanje, občasno kesanje,
zgolj
lažno, drenažno, nas ne spremeni,
v spovednicah
greha se greh ne upeha,
olajša
se, malo, da spet poleti…
Kako
rad bi upal, se v upanju sukal,
a davno
minil me slepote je čas,
naj
tisti verjame, ki sploh ne dojame,
da – če
je hudič, potlej biva v nas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar