S časom...

Prek polja vleče se meglica,

in skoznjo sonce sili v dan,

počasi, v kapljicah pronica…

V podobah starih oživela

so leta upov, časi sanj,

v njih pesem, davno onemela…

Brsteče trate, razigrane,

kipele polne so želja,

za čas, ki zna sejati rane…

V grenkobi sreča sme končati,

kadar hiti, da se razda,

a nima komu se razdati…

Številne maske, raznorazne,

in tisti zase, svet vrti,

v zgodbe lažne, hladne, prazne…

Pa zlahka megla se prelije,

prek duše, prek srca, oči,

da le za redke še prisije…