Nastopil
je čas za poštene obraze,
je psica
skočila preostro v rit,
nanizali
upe smo v bridke poraze,
pa se
nad junaki hitimo jezit…
Nekoč
na rokah smo jih bučno nosili,
nadevali
smo jim svetniški sijaj,
ne, oni
se niso prav nič spremenili,
le mi
smo zdaj pametni, vsaj za nazaj…
Po
lastnih podobah smo jih prepoznali,
so takšni
kot mi, le da gor so prišli,
od
nekdaj so svoje značaje kazali,
fotelj
zgolj izkaže, in ne spremeni…
Spoštujemo
vse, ne da bi spoštovali,
nam sluzavost
šteje v okrilje veščin,
v
poštenost pa smo se tako naravnali,
da bi
se prodali za kupček dobrin…
Nas
moti, ko drug nek prek brata prileze,
nas moti,
ko drug preko vrste hiti,
zato,
ker imamo bolj jalove zveze,
pa v
nas zgolj zavistnost poštenost budi…
Zdaj
kličemo, ko smo povsem se zdivjali,
da pridejo
neki, in rešijo nas,
ušesa
zaprta, v jezike pognali,
stampeda
topot preglasi uma glas…
Še
dobro, da pridni smo, večno marljivi,
in z masko,
primerno za vsak dan in noč,
mi
čisti, za slabo so drugi nam krivi,
taisti,
katerim smo – mi dali moč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar