Državni sovražniki...

Med vrhovi pno se v čase,

še v tiste starodavne,

slike neke višje rase,

od resničnosti bolj slavne…

Pno se, pno, bi še letele,

te podobe slikovite,

gnale, bile, trle, mlele,

krvoločne, nikdar site!

Nenačelnost je vrlina,

sluzavost brez meje,

lastna koža stvar edina,

ki zares kaj šteje.

Vselej drugi so nam krivi,

mi ne znamo biti,

kaj bili bi, smo zgolj živi,

in – navadne riti!

Pa častimo njih, če dajo,

dokler bodo dali,

ko ne dajo, zlahka krajo

bomo prepoznali.

Človek? Beda zgolj, dvonoga,

borna neka slika:

sebi samemu nadloga,

sebi samemu spotika.