Če nisi
v tuji, svojo vodiš,
in upaš,
da ne ubeži,
prav
nizko si, po njej če sodiš,
zvečine
se pri tleh drži…
Zalepljena
je na podplate,
da podeli
s teboj korak,
ko
ležeš, gre med nočne svate,
ji
prija, kaže, bolj svež zrak…
Je
neprijavljena nevesta,
za velom
temnim skrit obraz,
od
rojstva, pa do smrti, zvesta,
njena
svoboda, tvoj poraz…
Ne
jadikuje, ko jo tlačiš,
prek nje
posedeš svojo rit,
napihne
se, če se junačiš,
prestrašena
pa zna se skrit…
Le
glej, da si do nje prijazen,
da je
preveč ne ujeziš,
brez
nje ostal boš sam, in prazen,
pa te
odnese prvi piš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar