Život

Kad dužinom svoga puta

stalno traži, pa i luta,

uvek traži neke nove

korake i snove…

Neprestana procedura,

samo tera, dalje gura,

od početka pa dok traje

ne odmara, ne zastaje…

Šta ti uzme, to ne vrati,

grešku najmanju naplati,

što je teži, gorak, garav,

to je bolja tvoja narav…

Nije kutak za igranje,

samo plaho obećanje,

retki su, kada prestane,

da za njima trag ostane…

Ne, tujeperen pa nisem!

 

Že zarana sem ugotovil, da nisem "po meri", običajno vsakdanje normalen, v svoji nič-posebnosti...

 

Ko sem začel dospevati do možnosti ustvarjanja nekega prihodka, takrat bi, marsikdaj, potreboval uzde, da me potegnejo nazaj, kajti...

 

Pomnim, ko sem delal prek študentskega servisa, vselej je bila prva stvar, ko sem prejel honorar, da sem zavil v Trubarjev antikvariat, tam, nasproti ljubljanskega Magistrata, v njem preživel (tudi) ure, in se, vselej, s knjigami otovorjen vračal domov...

 

Pomnim, še pol meseca je bilo, do naslednje plače, ko so, v avli poslovne stavbe, razobesili razstavo slik. Nekega neznanega slikarja, a, kljub temu - pred eno sem obstal, dobesedno vlekla me je vase, pa me je grizljal tisti bi-ne bi... vedel sem, da je potrebno (pre)živeti, do naslednje plače, vedel sem, da rezerve, denarne, ni, a, k sreči, sem vedel tudi... za telefonsko številko! In sem jo uporabil, dogovoril, da si izposodim denar, in istega dne je slika romala z menoj, domov! Še danes visi, otrokom, na zidu...

 

Pomnim, pozvonilo je, na vratih, in odprl sem jih mladeniču, ki je imel velikansko mapo v rokah. Slikar, tudi neznan(ka), meni vsaj, in njegov vam-lahko-pokažem... in, spet, odšel je z dobro voljo, jaz pa osušen za nekaj "fičenkov", a bogatejši za radost, ki jo pogledi na toplo barvitost znajo porajati...

 

Pomnim, skorajda bi si postavil prepoved gibanja po morski obali, v večernem času, no, vsaj tam, kjer se, ob določenih urah, sprehajalci znajdejo, in razni nadobudni ustvarjalci svoje izdelke na ogled, in v ponujanje, postavijo... tudi po pet, šest slik sem znal nositi, domov, z dopustovanja... resda niso imele neke finančne vrednosti, niso bile pikasoirane, dalirane, rembrantirane... a so bile takšne, ki so, malodane, znale govoriti. Vsaj meni.

 

Nikdar me ni vleklo, pa sem imel te možnosti, da bi v pleh nalagal, v luksuzno zidovje, predvsem, če ne izključno, radi tega, da bi se drugim bahal, se postavljal. Rasel sem, od malega, ob avtomobilu, televizijskem, radijskem sprejemniku, ob gramofonu... ob marsičem, o čemer je večina sanjarila... a sem rasel tudi ob knjižnih policah, ob poslikovljenih zidovih, ob besedah, ki so me, očitno, povsem prevzele, in me, kasneje, po poti popeljale, in rasel sem, vedno, v skromnost usmerjan, v skromnost navajen, pa...

 

Daj, "postavljaj" se s tistim, kar znaš, kar zmoreš, nikarte se v tuje perje odevat, kajti, veš - ko bi oslu, volu plačevali, za njegov trud, pa ko bi se le-ta odločil na suhem krompirju živeti, takrat bi tudi on zmogel svojo "pomembnost" izkazovati z beemveji, mercedesi, gučiji... in z ostalo, v bistvu ničvredno kramo!

Ko ti je "vse ravno"...

 

Prebral, pa prenesem (in kakšno ločilo, ob tem, dodam), in pripišem...

 

"V življenju je pomembno ravnotežje... bolj kot ti je ravno, manj ti je težje."

 

Sam razlikujem med ŽIVETJEM (fizičen obstoj, katerega, po vsej verjetnosti, edina značilnost je zadovoljevanje - osebnih - potreb), značilnim za vse vrste obstajanja, in med ŽIVLJENJEM, ki je seštevek živetja in vsebine, s katero sam opredmetiš svoja prizadevanja, stremljenja, in, z njo, izkazuješ, da, morda, obstaja neka smiselnost v tem, da si, da obstajaš.

 

Celo (uradno prepoznane) živali niso same sebi namenjene, daleč od tega - imajo svoje mesto, svojo vlogo, v naravi, v seštevku vsega obstajajočega, in je, v tej vlogi, še najmanj pomembno to, kako se te živali počutijo, s kakšnimi težavami se srečujejo, kajti, na primer, Narava ni srne ustvarila za to, da bi se ta lepo redila, in bi, srečna ter brez težav dočakala svojo starost, in smrt, pač pa jo je ustvarila za to, da preprečuje zaraščanje, da raznaša semena in, ne nazadnje, da se spremeni, nekomu, v dober, koristen obrok...

 

Vprašanje je, KAKŠEN si, v primeru, da ti je za vse "ravno", da gledaš izključno na to, kar tebi prija! In je vprašanje, posledično, tudi v tem - ČEMU bi, kot tak, sploh obstajal, KAJ IMA(JO) nek(i) DRUG(I) OD TEBE takšnega?!

 

Življenje ni igra, ni danost, ki bi jo kazalo zlahka obravnavati, doživljati, in če v tem življenju nisi, tudi čustveno, dovzeten, potem si kot bager, ki rine, kot robot, ki ponavlja eno in isto, ne nazadnje - kot žival, ki se tudi ne obremenjuje z vprašanjem lastne smiselnosti (prav zaradi značilnosti, umskih, živali, jih je Narava opremila z nagoni, da, kljub prirojeni sebičnosti, koristijo), in ji je, bolj kot ne, vse "ravno"... dokler živi v okoliščinah, ki ji temeljno ugodje omogočajo.

 

Imam srečo, pa sem kar nekaj LJUDI spoznal, tekom svojega minulega časa, in - vsi po vrsti nosijo v sebi grenkobo, porojeno s tistim, kar so izkusili, v življenju, in s tem, da niso, in ne zmorejo biti, ravnodušni... do sveta kot takega, do okoliščin, znotraj katerih (tudi sami) živijo. To, da pa imajo smolo, ti ljudje, v tem, da živijo sredi ŽIVALI, in njihove goltave sebičnosti, lažne dovzetnosti za vse (razen zase), o tem pa celo ti ljudje kaj dosti ne vedo (še vedno so priljubljene razlage o neizobraženosti, nevzgojenosti ipd, ki NAJ BI pogojevala občestvo, takšno, kakršno je), radi česar se bašejo z nekimi upi, po vrsti neutemeljenimi, lažnimi, češ morda-pa-bo-bolje...

 

Življenje ni, in ne sme, biti ravno, vsaj takrat ne, ko ga živiš izven umobolnice, in nisi dospel v stanje težke (psihične) obolelosti, da bi ti bolezen izničila tisto, kar ti je Narava kot ČLOVEKU dala - dovzetnost, NEravnodušnost!

Ko tekla bi vzvratno mi reka…

Ko bil sem še majhen, sem komajda čakal,

da bom zakorakal med tiste velike,

v medu polne sanje sem upe namakal,

zroč, no, vsaj takrat so bile, lepe slike…

 

In mi je, postopoma, resda, uspelo,

za ceno grozljivo, nikakor pošteno:

je sprva počasi medeno bledelo,

dokler ni bilo za spomin zgolj puščeno…

 

In zdaj, ko korak se vse bolj mi izteka,

ko dan mi za dnem bo le dan manj ostalo,

pomislim – ko tekla bi vzvratno mi reka,

da, spet, grem z začetka, za hipec vsaj, malo!

Gleda s neba sveti Sava

Brači Srbima, koji, kao sva ostala braća, jako "poštuju" i "vole" svoga boga i neke svoje svete... inspirisano jednom pesmom...

Gleda s neba sveti Sava

 

Gleda s neba sveti Sava,

krsti se i plače:

do tvrde još tvrđa glava,

i baš svaka – njače!

 

Šta će njima silna slova,

etika i znanje,

njima bog su dobra lova

i još bolje ždranje!

 

Da je boga, za prst vala,

da je bar čoveka,

ne bi nikad nabujala

od govana reka!

"Človeštvo" sestavljeno iz NEljudi!

Sledeča dejstva se pa samo neumnosti zdijo združljiva...

 

Človek, razumno bitje, "človeštvo" pa iz bebcev sestavljeno. In to iz bebcev, ki imajo, v čelnih režnjih, na primer, gen(e) opic... taiste, katerih razni ajnštajni ne premorejo! In...

 

Medtem, ko ti, razni ajnštajni, odkrivajo naravne zakonitosti, in Svet kot tak, ti, obči bebci, izkazujejo pogoltnost, sebičnost, nevoščljivost, in gledajo samo na to, kako bi lažje imeli več in bolje. In...

 

Medtem ko ti, razni ajnštajni, temeljijo na dvomu (v ustrezno razlago obstoječega), in iščejo, izhajajoč iz tega dvoma, dejanskosti ustrezne odgovore, ti, obči bebci, že od zibeli vedo o tem, kaj je in kako ni! In hodijo, ti, bebci, v šole, pa se tam o evoluciji učijo, o tektonskih premikih, vulkanih... in hodijo, da se razglašajo za "izobražene", in "vedoče", obenem pa "vedo", da "je bog ustvaril Svet, človeka ter vse ostalo". In...

 

Medtem, ko se razni ajnštajni posvečajo svojemu delu, udejstvovanju, pri čemer mu podrejajo celo lastna življenja, se ti, obči bebci, z delom ukvarjajo zgolj toliko, kolikor se morajo, da ustvarijo tisto, kar menijo, da potrebujejo!

 

Ja, res, samo popolna neumnost lahko trdi, da gre za primerke iste vrste, in je ta trditev podobna trditvi, da so istovrstni tudi lastovice in pingvini! Ne nazadnje, oboji so črno-beli!

 

P.S.

Kakopak, kakor vse, tako tudi neumnost, o kateri zapisujem, NI enoplastna, kajti - večinska je NARAVNA, gensko prirojena in, kot taka, neodpravljiva (ne pomaga nobena vzgoja, nobena šola, nobena izkušnja... bebavosti!), delček pa je posledica dejstva, da večinski, nagonski, nerazumski del že od malega spravlja v svoje kalupe redke posameznike, razumsko zasnovane, a bebcem v roke prepuščene, in jih spreminja v - psihično (umsko-čustveno) obolele osebe. V osebe, ki se izkazujejo podobno, lahko pa tudi natanko tako (odvisno od teže obolenja), kakor se izkazuje "človeštvo", ta razkrajajoč skup bebastih, nagonskih bitij, (zahvaljujoč križanju s Homo Sapiensom) v človeško kožo oblečenih!

"Demokratične elite"

Njihove "elite" - njihovi prvaki,

najprodornejši med vsemi silnimi prostaki!

Sram za vse, kar šteje, kar se v dobrem kaže,

občosti je dobro dobro le - da ga umaže!

Za lepšo pasjo noč...

Takole si, prek noči, posteljeva, Tor in jaz, da, revček, ni sam, in tožen, in da, vražiček, do vrha repa nabit z energijo, obenem hlastajočih čeljusti, in glodajočega, šivankastega zobovja, ne bi vsega demoliral... vmes, kakopak, od večera, pa do jutra, štirikrat, petkrat, ko cvilež čas najavi, še noge pretegneva, v zimsko temo...

Mi nebo je priča

Legel sem na veter, pa me je ponesel,

daleč, daleč, preko morij, tja, kjer nič je vse,

tja, kjer je oblak po nebu svoje sanje stresel,

da mu Sonce jih ne skuha, in kuhane požre…

 

Sprva se je zdelo divje, in grozljivo,

marsikaj sem gledal, pod svojo potjo,

vendar – tam, na koncu, kjer se z modrim združi sivo,

je spokoj prelesten, kot poprej ga ni bilo…

 

Legel sem na veter, ker se mu je dalo,

bojda rad odnaša, ko povprek drsi,

tu in tam v drobtinah nekih nekaj je ostalo,

bolj za šalo kot da prav zares veljalo bi…

 

Legel sem na veter, mi nebo je priča,

poletel z njim v širjave, vse na kraj Sveta,

vsepovsod sem gledal le sledi hudiča,

in nikjer, niti najmanjše, mrvice boga!

Kipečeblatna

Časi kipečega blata:

niče enakopraven rata,

potem se mu dvigne,

pa k odločanju švigne!

In ker je ogromno ničet,

ničev postane ves Svet!

Pamet IN razum

 

PAMET, temeljna, primitivna podoba mišljenjskih zmožnosti, dana tudi živalim.

 

(RAZ)UM, logika, mišljenjske zmožnosti, ki omogočajo kompleksnost, celovitost spoznanj/razumevanj, ki so predpogoj slehernega "odkritja" oz. dojemanja naravnih zakonitosti (med katere, kakopak, sodijo tudi družbene), značilnost (rariteta), dana izključno Človeku.

 

Kadar pride do tega, da je odločanje dano pameti (večini, človejakom), takrat se izkazuje ponavljanje zgodovine, takrat ves napredek postopoma puhti, in, obratno - kadar odloča (raz)um, takrat Svet napreduje.

 

Ni demokracija za nagonska bitja oz. živali!

Maligram

Že v jezik zrel, vendar zelen v možgane,

na pručko stopi, da bi modroval,

že dolgo takšen malček me ne gane,

ne da mi križ, da bi, ob njem, klečal.

 

 

…in ostalo

 

Edini pravi bog?

NEUMNOST! Je vseveda, neuničljiva, in vsak svojo malikuje!

 

Svet je kljunovito stanje,

med kljunači pa vsakdanje

žretje, čivkanje in - sranje!

 

Ko bi o tistem le, kar res vedo,

lepo, spokojno, tiho bi bilo...

O čem priča vera v »brezpogojno ljubezen«?

Verujoči so »prepričani« v (med ostalimi) dve stvari, v to, da »ima bog brezpogojno rad svoje ovčice«, in v to, da naj bi vsak verujoči stremel k podobnemu (svojemu) stanju, skratka – da naj bi, ta, verujoči, dosegel neko »razvojno stopnjo«, v okviru katere bi lahko tudi sam imel »brezpogojno rad«.

Če zanemarim dejstvo, da so obča »prepričanja« bolj lari-fari, za lase privlečene in stežka vzdržne trditve (ne nazadnje – kadar si v nekaj prepričan, potem o tem veš, in v to ne rabiš verovat!), potem se najprej posvetim ugotavljanju tega ali ima »bog« res vse brezpogojno rad, in, v kolikor ima, kakšnega značaja zmore biti, ta, »bog«.

 

Kadar imaš vse rad, takrat ne delaš razlik, pa imaš enako rad nasilneža, kot njegovo žrtev, lenuha, kot delovnega, barabo, kot poštenega, zvodnika, kot v prostitucijo zasužnjeno prostitutko… takrat, preprosto, poveš, da ti ni prav nič mar za to, če je nekaj dobro, drugo pa slabo, poveš, da je tebi, v bistvu, VSE ENAKO, da zate etični normativi niso nikakršnega značaja, da si, preprosto povedano – NEMORALEN! In – če si nemoralen, potem ne moreš biti ne moder, še manj milosten, še manj ljubeč, še manj pravičen (kako boš pravičen, če pa krivice ne ločiš od pravice?!). In tu se postavi vprašanje v obče »prepričanje« o pravičnem, milostnem »bogu«, ki, če ima res vse rad, še zdaleč takšen ni, in ne more biti.

 

Ko bi »bog« imel vse enako rad, ko bi ne delal razlik med dobrim in slabim, dopustnim in nedopustnim, »grešnim«, potem – čemu obstajajo spovedi, čemu si »vest čistiš«, če pa si tudi z umazano »bogu« povsem sprejemljiv? Čemu, ne nazadnje, ždiš v (umišljenih) vicah, čakajoč na to, da bodo »višje sile« odločile o tem, če boš šel v (umišljen) raj ali v (umišljen) pekel?! Vse ima enako rad, do vseh, brez izjeme, ima, posledično, enak odnos, vse bo, potemtakem, enako (po)gostil…

 

Narava je vsem živim bitjem dala zmožnost čutenja, nekaterim pa tudi čustvovanja. Tako, kot so ta čutenja in čustvovanja različna, tako je različen tudi naš odnos do nekih, konkretnih, vsebin, pa to, preprosto, pomeni, da NE MOREM imeti VSEGA RAD, pač pa do določenih zadev izkazujem vsaj zadržke, če ne tudi odklonilnost.

Kakopak, obstajajo tudi stanja, ko ti je docela vseeno, za neka delovanja, vplive okolja, in takšnim stanjem pravimo ravnodušnost. Gre za stanje brezvoljnosti, stanje, ki je popolno nasprotje tistega stanja, kakršnega, taista narava, vcepi vsemu svojemu »življu« - volji do živetja, čustvovanju, iz katerega se poraja potrebna energija, s pomočjo katere je živetje sploh mogoče!

V kolikor takšna ravnodušnost, takšno vseeno-mi-je stanje traja, je trajne narave, takrat govorimo o – psihični (mišljenjsko-čustveni) okvari, takrat lahko v umobolnici vidiš bolnike, ki se smejijo (jočejo) vsakemu in vsemu. Njim je vseeno, oni imajo, takrat, kadar se smejijo, (vsaj na videz) radi vse in vsakogar! Potemtakem…

 

Potemtakem so »verski ideal«, so »srečneži«, ki so dosegli stanje »brezpogojne ljubezni«, in se s tem še bolj približali svojemu (tudi neuravnovešenemu) »bogu«! In, da, zanimivo, a – skozi vso zgodovino verovanja je moč ugotavljati, da so bili tisti, ki so bili »malček ubrisani«, cenjeni kot nekakšni »sveti možje«, kot tisti, v katerih so se določeni duhovi naselili, pa prek njih komunicirajo z bla-bla-bla-vrag-vedi-s-kom.

 

Ravnodušnost (vseeno mi je, ne delam razlik, prija mi mrzlo-mlačno-vroče, lahko me tepeš ali pa ne…) je bolezensko stanje, znak izkrivljenega naravnega! In TO NAJ BI BIL nekakšen IDEAL, takšnemu stanju naj bi se želel približati, ga celo doseči?!

 

O čem, potemtakem, priča vera v »brezpogojno ljubezen«?

Če zanemarim razne odtenke tega, o čemer priča (nemoralnost, ravnodušnost, psihična obolelost…), potem, preprosto, zapišem takole: priča o bebavosti, o umski nezmožnosti (ki ne ve, ne razume niti tistega, o čemer razpreda), o NErazumskosti!

Svoboda govora zares?!

Nagonska "svoboda govora" - vsak blebeče, nihče ne posluša.

 

Tam, kjer ni ne samokontrole (samoobvladovanja), ne veljavnosti temeljnih pravil sobivanja, tam so vse pravice, vključno s pravico svobodnega govora, običajna farsa, da ne zapišem - smrdljiva laž!

Govor je značilnost številnih vrst, in, domnevam, ni brez razlogov porojen. Je pa res, da so edina NENARAVNA bitja, ki pa, žal, serjejo prek planeta. prav MEŠANCI med živaljo in človekom, človejaki, pa zanje tako in tako ne velja ne (naravna) logika, ne (kakršenkoli) red, ne nič drugega, kot zgolj sebično prizadevanje za sebi boljše.

In - kadar se sklicuješ na svobodo govora, takrat je prav, da - kakor zase pričakuješ pravico do tega, da SI SLIŠAN (če nisi slišan je brez veze govoriti!), tako moraš taisto pravico priznati/dopustiti drugemu. Je pa res...

Obstajajo določila, ki opredeljujejo tisto, kar se sme, in kar se ne sme, pa svoboda govora NE BI SMELA BITI brezpogojna danost, čeprav - če imajo NAGONSKI BEBCI volilno pravico, in, prek nje, pravico do oblikovanja ( = razkrajanja) Sveta, in to nikogar ne moti, potem... potem naj, v okviru tega razkrajanja, tudi bevskajo, renčijo, na koncu tudi grizejo in koljejo, kakor so to počeli skozi vso zgodovino, konkretneje od takrat, ko jih je človek (ne "bog") s svojim tičem popeljal v človeško družbo, da v njej - serjejo po človeku in človečnosti!

Hierarhija

Vsepovsod nagonska zgaga

se tako odvije,

da je moč tisto, kar vaga,

sred' hierarhije…

 

Prasec. Moška svinja.

Njemu se udinja

dobesedno vse repovje!

Tudi on kdaj nov je

in želi se prikupiti,

bonitete pridobiti,

pa začne – da leze v riti!

 

Zbira zveze in poznanstva.

Sredi svinjskega prostranstva,

še za hip ne omahuje,

leze, leze, napreduje…

Mast se mu vse bolj nabira,

mu izrastejo čekani,

pridno v težnost prosperira…

in so že pogoji dani!

Uporabi znanstva, zveze,

se preriva, suva, grize,

dokler, končno, ne prileze

do prašičje Mame Zize.

Svinjski svet njegov je!

 

Dobro, tudi on gotof-je,

ko spozna vsa svinjska srenja,

da zgolj v prazno se napenja,

da zgolj njemu v dan se svita,

sred' prašičjega korita,

da – bolj kot kruli, in razgraja,

bolj mu znanje zaostaja…

Svinje pa - ni da bi pravil,

z njimi se boš onegavil,

če ti prija to, seveda,

dokler iz korita gleda,

tisto, kar je za požreti,

in mikavni so obeti…

 

Je tako usoda taka,

znotraj vsakega svinjaka,

prasci stari, prasci novi,

vselej njihovi vrhovi,

za očetom glavni sin je…

Iste, vselej, so le svinje!

Vselej svinjsko nastrojene,

svinjsko pridne, in poštene

Svinja, pač… ji obljubi, da bo sita,

da deležna bo korita,

pa že z rilcem zate miga,

v svinjska te nebesa dviga,

dokler, končno, te ne zruši.

Svinja svinja je po duši!

Bi bila besed nevredna,

ko prav ona, svinjskogledna,

ne bila bi svinjsko kriva,

da je svinjska stvarnost živa!

 

In – da svinjski rod ne da se,

pridno jim podmladek rase,

v tem podmladku vsako prase

gleda nase, in žre zase.

Pa se, res, ne kaže bati,

da svinjak bi znal zastati,

dokler v njem prašičji rod

smel bo seči prav povsod.

Ne treba nam Tito

Ne treba nam Tito. Dovoljno bi bilo,

da na lanac neko stoku propisno zaveže,

pa nek onda, s lanca, koliko im milo,

bleju, njaču, kukuriču, laju, pa i reže!

 

»Savremeni čovek« = NEčovek = gonsko, NErazumsko biće = životinja (nalik na čoveka)

Besede

Besede so, da jih besedimo.

Da jih negujemo, ljubkujemo,

da z njimi občujemo.

 

Niso, da jih uneredimo,

da z njimi pleteničimo, jih maličimo,

ker se krotovičimo.

 

Predolgo so se rojevale,

preveč pesmi spevale,

da izpuhtele bi v zrak,

ker z njimi bi prav vsak - bedak!

Nad oblaki bog poseda

Nad oblaki bog poseda,

in navzdol, na Zemljo, gleda.

Mu počasi že preseda,

da o istem le razpreda…

 

Sivo mu je vse postalo,

od takrat, ko ga je gnalo,

in ga v blato popeljalo…

Joj, kako se je sfecljalo!

 

Nisem vsemogoč, zna biti,

če sem zmogel narediti

takšne le, ki so zabiti,

in obenem – rit do riti!

 

Nad oblaki bog tožeče,

ga obup motri preteče,

da v norost ga bol ne zvleče,

si ga, vmes, na roko meče.

Tako je, s to svobodo...

Edino okolje, v katerem zmore obstajati svoboda nagonskih bitij, je divjina. Ampak...

Tam, v divjini, si izključno od lastnih zmožnosti odvisen, pa zna, ta, tvoja svoboda, zelo kratko trajat!

(Ne)vrednogram

V njihovih šapah vrednega ni,

še kar bilo je, v blato izginja,

v gnezdu žival tisto vse, kar svetli,

v šaro brez vrednosti slednje spreminja.

Sreča

Vsi bi srečo radi želi,

še v skladiščih jo imeli,

a je čudna stvar, ta sreča,

vodeni, kadar se veča!

 

In, obenem - ni te veje,

da se sreča z nje prismeje,

ti pa jo zgolj kreneš brati!

Če ne znaš je sam klicati...

 

Ne ostane ti drugače,

kroji si po meri hlače,

želje v skromnost naravnaj,

pa ti sreča pride kdaj!

Težak je život, nas, seljaka!

Vem, zavedam se, da ne vem veliko, a je res tudi to, da jih je veliko, ki ne vedo, ne znajo niti tega, ker vem, in znam, jaz. Med ostalim, in zgolj za primer - pisati v dveh jezikih. Pravzaprav jih večina niti v enem ne zna...

Znam, svestan sam toga, da ne znam puno, ali je i to istina, da ih nema puno koji ne znaju, i ne umeju ni to šta znam i umem ja. Između ostalog, tek primera radi - pisati na dva jezika. Zapravo većina ni u jednom ne ume... 

 

Težak je život, nas, seljaka,

dan se razvlači k'o nekakva žvaka,

i uvek ima šta da se radi,

te šuma, te berba, te sej i zasadi…

 

Težak je život, borba žestoka,

kreneš na spavanje kad legne koka,

al' brige ne daju, pa noć se razvuče,

a ustaješ pre nego nestane juče…

 

Jes, težak je život, nas, seljaka!

I uvek se nađe, ko prosi, moljaka,

jer ja jedem zdravo, bio i eko,

a on je od ishrane bolesti stek'o…

 

Ma, nije da nije, nađu se crvi,

u baš svakom gradu seljačina vrvi,

što beže sa zemlje, jer radili ne bi,

a selo im vredi – kad zavide tebi!

Laaaačen!!!

 

Daj meni, daj meni, lačen, lačen, laaaačen,

človejak je čisto v redu, kadar je nagačen,

tudi, če jim prasec daje, ali zver zobata,

je živetje čisto v redu, pa čeprav sred' blata!

Eko?! Ma, lažu!!!

Bio nekad jedan Eko.

Tek je punoletnost steko,

kad mu jednog dana neko

nešto jako ružno reče…

Zastao, za minut, Eko,

jer je grozan dojam steko

pa – u nepovrat uteče…

 

Ima ih što rado kažu

da je kod njih Eko stao,

čak im sertifikat dao,

al – ne veruj im, jer lažu!

 

Tamo gde bi na brzinu

/i bez muke/ u visinu,

gde se dobro novcem broji,

tamo Eko ne postoji!

O odločanju med nerazumskimi (nagonskimi)...

V celotnem živalskem svetu vlada hierarhija, in pri vseh živalih, razen pri človejakih, odločajo posamezniki(ce). Je že bolje, in edino praktično izvedljivo, ravnati se po neumnosti enega, kot vseh!

Malo in veliko...

 ... in nekaj malega snega.

Poet-i(n)-kon(ji)

Jih, bojda, duh ustvarjanja preganja,

v globine do kolen jih žge,

pa kaj, če ni daru, in znanja,

bodo pišali, dokler spišajo prav vse!

Za šta je voda?

Zar stvarno ne znaš?! Za plivanje.

Za veslanje, igranje, uživanje!

 

Samo zato? Pa valjda nije…

Dobro, voda može i da se pije.

Ako nema soka da žeđ uteši

i voda može problem da reši.

 

A za umivanje, bil' mogla proći?

Nemoj mi košmarom kvariti noći!

V mislih grejem

Zrem, z griča, na sosednje griče,

je noč prekrila dan,

v daljavi čuk nevesto kliče,

kar dolgo že, zaman…

 

Le redka okna še živijo,

in misli tko v nemir,

pa, kakor ptice, poletijo,

pod zvezdami, v šir…

 

Čez polje Krško, preko Save,

v njej Luna se hladi,

do tja, kjer pod odejo trave

preteklost moja spi…

 

Še malo, si trenutke štejem,

mi bo že spati dano,

zdaj v mislih zbujam, da ogrejem,

kar davno je končano…

Na koncu vsaj...

Živel, za dih, za dva,

v globine zrl neba,

spisal nekaj refrenov...

Sredi degenov!

Zastavil, kar sem znal,

končal, kjer sem zastal,

sestavil nekaj členov...

Sredi degenov!

Vse bliže mi je nič...

ko vetrič me, čez grič,

ponese k morski peni.

Marš, degeni!

HaeS i SaČo (istina o »čovečanstvu«)

Ajmo lepo od početka:

HaeS, to je zgoda retka,

dva postotka, malko više,

tol'ka mu se snaga piše!

 

HaeS razumno je biće,

zbog njeg baš sve lepo sviće,

ali, greškom, stvori štalu,

prći ga – Neandertalu!

 

Taj Neandertal je stoka,

u gluposti baš žestoka,

majmun, mada izdaleka

liči malko na čoveka…

 

U tom braku, joj belaja,

rodi današnja se raja,

proždrljiva, sve će hteti,

a uz to još – bez pameti!

 

Nauka baš nije slepa,

pa toj raji SaČo tepa,

mada – bezrazumne ćudi

nit' pod razno nisu ljudi!

 

Ne, ne izmišljam, ne lažem,

samo to šta znam i kažem,

bio širom sam, popreko,

i saznanja neka stek'o…

 

Kod životinja se vrti,

od rođenja pa do smrti,

kod njih istorija služi

kada kruži, kruži, kruži…

 

 

HaeS = Homo Sapiens, čovek, razumno biće

SaČo = »savremeni čovek«, tobož čovek, nerazumno, gonsko biće

NSZŠS = nije sve zlato što sija

Brihtagram

Bilo bi smešno, ko bi ne bilo žalostno, tragično:

 

Je strokounak pradana duša,

an kmečka brihta - kmečka brihta,

zato nej kr ceu svet akuša,

kako ta brihta use parihta!

Ni se bati...

Ni se bati, bo še huje,

ko zbor bebcev stvar rešuje! 

Slovenija v knjigi čudes?!

Slovenija si zasluži vpis v knjigo svetovnih čudes! Tu namreč živijo dvobetični, ki s tujimi beticami mislijo, s svojimi pa cveke nabijajo. Ko pa se jim dvignejo tiči, takrat pa, z glaviči, celo do zdrave kmečke pameti sežejo!

Eh, drušna haveja!

Nč dej-paz-ga…

Ma, jst mam tako srečo, ti povem, je sploh ne nucam,

pr men se sprot zaserje, bl kt trudm se in pucam,

že ko so me na svet ta dal, brez usega in čist nazga,

nben poklicu ni boga in reku mu dej-paz-ga!

 

Ma, jst mam tako srečo, da kr naprej se skriva,

zna bit da je bl plaha, in, zihr, sramežliva,

pa še ko se pokaže, za tok, da b jo zagrabu,

že spizdi mi neznano kam, češ tok-sam-si-me-rabu!

Moje je, kar padam!

Padam, padam, to res obvladujem,

a vedno znal sem se pobrat,

in z vsakim padcem kaj žrtvujem,

obenem, z njim, sem bolj bogat…

 

Je marsikaj šlo v nič, kar snujem,

kar je ostalo, izpuhti,

le nase se lahko hudujem,

za vse, kar dneve mi kazi…

 

Me vlekla niso lahka pota,

na njih je blatno, vsevprek gnoj,

pretežno v vlogi idiota,

zvečine sam, a vselej – svoj!

Znam hoditi!

Ne potrebujem boga, da me usmerja,

sam vem, kaj je prav, kaj ni.

Ne potrebujem ga, da mi srečo odmerja,

sam vem, kako se jo rodi.

Ne potrebujem boga, da me razbremenjuje,

kar sem naložil, to mi je nositi.

Ne potrebujem ga, da me dviguje,

že davno SEM NAUČIL SE HODITI!!!

Če šou bi za farja

Če šou bi za farja,

imeu bi dost gnarja,

prjatla mesarja,

pa zrezk usak dan,

kr pa sm prbit,

drgač sm šou it,

se znašu u rit,

use delou zaman!

 

Če šou bi za farja,

al druzga sleparja,

k resnica potvarja,

bi blo mi lepo,

bi pridge razdirau,

za usako kasirau,

pa Micka masirau,

tam, ker ma mokro!

Čizmerikanizacija

Za fotografe ni več zime,

tud' če te slikajo od bliz',

še slednji drek na fotko dobro prime,

samo, če dahneš tisti – čiiiiz!

Dejstvo

V kaj ver'jejo? Ma, v nič, prav v nič!

Njih vera - puhel fičfirič,

le laž, ki, v strahu porojena,

je, tozadevno zgolj, čaščena!

Ne bodi kot drugi

Je žaba žaba, tu res ni dileme,

med njimi ni pomembnejše izjeme,

naj s svojskostjo se še tako ponaša,

po žabje žaba vsaka se oglaša.