Takole si, prek noči, posteljeva, Tor in jaz, da, revček, ni
sam, in tožen, in da, vražiček, do vrha repa nabit z energijo, obenem hlastajočih
čeljusti, in glodajočega, šivankastega zobovja, ne bi vsega demoliral... vmes,
kakopak, od večera, pa do jutra, štirikrat, petkrat, ko cvilež čas najavi, še
noge pretegneva, v zimsko temo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar