Živel, za dih, za dva,
v globine zrl neba,
spisal nekaj refrenov...
Sredi degenov!
Zastavil, kar sem znal,
končal, kjer sem zastal,
sestavil nekaj členov...
Sredi degenov!
Vse bliže mi je nič...
ko vetrič me, čez grič,
ponese k morski peni.
Marš, degeni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar