Že zarana sem ugotovil, da nisem "po meri",
običajno vsakdanje normalen, v svoji nič-posebnosti...
Ko sem začel dospevati do možnosti ustvarjanja nekega
prihodka, takrat bi, marsikdaj, potreboval uzde, da me potegnejo nazaj,
kajti...
Pomnim, ko sem delal prek študentskega servisa, vselej
je bila prva stvar, ko sem prejel honorar, da sem zavil v Trubarjev
antikvariat, tam, nasproti ljubljanskega Magistrata, v njem preživel (tudi)
ure, in se, vselej, s knjigami otovorjen vračal domov...
Pomnim, še pol meseca je bilo, do naslednje plače, ko
so, v avli poslovne stavbe, razobesili razstavo slik. Nekega neznanega
slikarja, a, kljub temu - pred eno sem obstal, dobesedno vlekla me je vase, pa
me je grizljal tisti bi-ne bi... vedel sem, da je potrebno (pre)živeti, do
naslednje plače, vedel sem, da rezerve, denarne, ni, a, k sreči, sem vedel
tudi... za telefonsko številko! In sem jo uporabil, dogovoril, da si izposodim
denar, in istega dne je slika romala z menoj, domov! Še danes visi, otrokom, na
zidu...
Pomnim, pozvonilo je, na vratih, in odprl sem jih
mladeniču, ki je imel velikansko mapo v rokah. Slikar, tudi neznan(ka), meni
vsaj, in njegov vam-lahko-pokažem... in, spet, odšel je z dobro voljo, jaz pa
osušen za nekaj "fičenkov", a bogatejši za radost, ki jo pogledi na
toplo barvitost znajo porajati...
Pomnim, skorajda bi si postavil prepoved gibanja po
morski obali, v večernem času, no, vsaj tam, kjer se, ob določenih urah,
sprehajalci znajdejo, in razni nadobudni ustvarjalci svoje izdelke na ogled, in
v ponujanje, postavijo... tudi po pet, šest slik sem znal nositi, domov, z
dopustovanja... resda niso imele neke finančne vrednosti, niso bile
pikasoirane, dalirane, rembrantirane... a so bile takšne, ki so, malodane,
znale govoriti. Vsaj meni.
Nikdar me ni vleklo, pa sem imel te možnosti, da bi v
pleh nalagal, v luksuzno zidovje, predvsem, če ne izključno, radi tega, da bi
se drugim bahal, se postavljal. Rasel sem, od malega, ob avtomobilu,
televizijskem, radijskem sprejemniku, ob gramofonu... ob marsičem, o čemer je
večina sanjarila... a sem rasel tudi ob knjižnih policah, ob poslikovljenih
zidovih, ob besedah, ki so me, očitno, povsem prevzele, in me, kasneje, po poti
popeljale, in rasel sem, vedno, v skromnost usmerjan, v skromnost navajen,
pa...
Daj, "postavljaj" se s tistim, kar znaš, kar
zmoreš, nikarte se v tuje perje odevat, kajti, veš - ko bi oslu, volu
plačevali, za njegov trud, pa ko bi se le-ta odločil na suhem krompirju živeti,
takrat bi tudi on zmogel svojo "pomembnost" izkazovati z beemveji,
mercedesi, gučiji... in z ostalo, v bistvu ničvredno kramo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar