Nad oblaki bog poseda

Nad oblaki bog poseda,

in navzdol, na Zemljo, gleda.

Mu počasi že preseda,

da o istem le razpreda…

 

Sivo mu je vse postalo,

od takrat, ko ga je gnalo,

in ga v blato popeljalo…

Joj, kako se je sfecljalo!

 

Nisem vsemogoč, zna biti,

če sem zmogel narediti

takšne le, ki so zabiti,

in obenem – rit do riti!

 

Nad oblaki bog tožeče,

ga obup motri preteče,

da v norost ga bol ne zvleče,

si ga, vmes, na roko meče.