Padam, padam, to res obvladujem,
a vedno znal sem se pobrat,
in z vsakim padcem kaj žrtvujem,
obenem, z njim, sem bolj bogat…
Je marsikaj šlo v nič, kar snujem,
kar je ostalo, izpuhti,
le nase se lahko hudujem,
za vse, kar dneve mi kazi…
Me vlekla niso lahka pota,
na njih je blatno, vsevprek gnoj,
pretežno v vlogi idiota,
zvečine sam, a vselej – svoj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar