Prebral, pa prenesem (in kakšno ločilo, ob tem,
dodam), in pripišem...
"V življenju je pomembno ravnotežje... bolj kot
ti je ravno, manj ti je težje."
Sam razlikujem med ŽIVETJEM (fizičen obstoj, katerega,
po vsej verjetnosti, edina značilnost je zadovoljevanje - osebnih - potreb),
značilnim za vse vrste obstajanja, in med ŽIVLJENJEM, ki je seštevek živetja in
vsebine, s katero sam opredmetiš svoja prizadevanja, stremljenja, in, z njo,
izkazuješ, da, morda, obstaja neka smiselnost v tem, da si, da obstajaš.
Celo (uradno prepoznane) živali niso same sebi
namenjene, daleč od tega - imajo svoje mesto, svojo vlogo, v naravi, v seštevku
vsega obstajajočega, in je, v tej vlogi, še najmanj pomembno to, kako se te
živali počutijo, s kakšnimi težavami se srečujejo, kajti, na primer, Narava ni
srne ustvarila za to, da bi se ta lepo redila, in bi, srečna ter brez težav
dočakala svojo starost, in smrt, pač pa jo je ustvarila za to, da preprečuje
zaraščanje, da raznaša semena in, ne nazadnje, da se spremeni, nekomu, v dober,
koristen obrok...
Vprašanje je, KAKŠEN si, v primeru, da ti je za vse
"ravno", da gledaš izključno na to, kar tebi prija! In je vprašanje,
posledično, tudi v tem - ČEMU bi, kot tak, sploh obstajal, KAJ IMA(JO) nek(i)
DRUG(I) OD TEBE takšnega?!
Življenje ni igra, ni danost, ki bi jo kazalo zlahka
obravnavati, doživljati, in če v tem življenju nisi, tudi čustveno, dovzeten,
potem si kot bager, ki rine, kot robot, ki ponavlja eno in isto, ne nazadnje -
kot žival, ki se tudi ne obremenjuje z vprašanjem lastne smiselnosti (prav
zaradi značilnosti, umskih, živali, jih je Narava opremila z nagoni, da, kljub
prirojeni sebičnosti, koristijo), in ji je, bolj kot ne, vse
"ravno"... dokler živi v okoliščinah, ki ji temeljno ugodje
omogočajo.
Imam srečo, pa sem kar nekaj LJUDI spoznal, tekom
svojega minulega časa, in - vsi po vrsti nosijo v sebi grenkobo, porojeno s
tistim, kar so izkusili, v življenju, in s tem, da niso, in ne zmorejo biti,
ravnodušni... do sveta kot takega, do okoliščin, znotraj katerih (tudi sami)
živijo. To, da pa imajo smolo, ti ljudje, v tem, da živijo sredi ŽIVALI, in
njihove goltave sebičnosti, lažne dovzetnosti za vse (razen zase), o tem pa
celo ti ljudje kaj dosti ne vedo (še vedno so priljubljene razlage o
neizobraženosti, nevzgojenosti ipd, ki NAJ BI pogojevala občestvo, takšno,
kakršno je), radi česar se bašejo z nekimi upi, po vrsti neutemeljenimi,
lažnimi, češ morda-pa-bo-bolje...
Življenje ni, in ne sme, biti ravno, vsaj takrat ne,
ko ga živiš izven umobolnice, in nisi dospel v stanje težke (psihične)
obolelosti, da bi ti bolezen izničila tisto, kar ti je Narava kot ČLOVEKU dala
- dovzetnost, NEravnodušnost!
Ni komentarjev:
Objavite komentar