(ne)P(r)AVja

Na svetu je veliko pavov,

ki s perjem tujim se krasijo,

nezmožnost lastno potešijo

češ - kako veliki smo, ljudje!

Ni od zavihanih rokavov

odvisna umnost odločitve,

zmagujejo le tiste bitve,

ki v trajnosti uspeh grade!

Ker ni zaznati niti puha,

pri teh, ki tuje vse dosežke

med lastne štejejo presežke,

so glave zvrhane napuha!

Premalo zmožnost je jezika,

prav rado razglasi bedaka,

ki štorasto v svet koraka,

ob lastno nogo se spotika.

Pot do sreče...

Oprostite mi, gospod,

ampak...ko ste me vprašali,

kaj početi, kje hoditi,

in kako z življenjem biti

večne bitke, brez premora,

dokler ne konča se mora,

da še dvom, ki večno rije,

z zemljo svoj nemir ovije...

napak ste, povsem, ravnali:

sem, gospod, zgolj idiot!

Idiot, ki, prek širjave,

sanje v nedogled preganja,

ki živi neke vrednote,

po poteh grenke samote,

če se le da, stran od smetja,

dvoobraznega početja,

od merila lastne riti...

pa, gospod, utegne biti,

da, iz vašega vprašanja,

porodim vam le težave!

Le...če želite, kakor vsi,

sploh ne iščite poti,

tisočletja obstoječe,

bojda, vodijo do sreče!

Smejalček

V hiški pod smreko, ki v mahu se skriva,

že leta prebiva nek škrat razigran,

njegova zavzetost nikdar ne počiva,

zgolj vre, nagajiva, nenehno na plan...

Čez lica rdečica hiti ga razkriti,

in iskrice trosi iz toplih oči,

ob njem se še žalost ne zna žalostiti,

se raje v krohotu donečem solzi...

Zarana, še preden se sonce odpravi,

da v zlatem odelo bi vsak kos neba,

škrat meri stezice skrivnostne, v travi,

v culici smeha obilje ima...

Od jutra do mraka, nenehno ga žene,

v širjave daljavne veselo hiti,

do dne, ko za vselej v penzijo krene,

bi žalost pregnal iz otroških oči!

V nemiru...

Prodal sem dušo, zdaj je v lasti vraga,

ki me snovati nezadržno žene,

in vselej nove verze mi nalaga,

izpil prek njih, nekoč, bo tudi mene...

V spokoju misli dan mi ne mineva,

nenehno sili svoja mi vprašanja,

nič ne pomaga, kamorkoli greva,

za hip miru ni, v nedogled priganja...

Nemir je v krvi, vrel po žilah teče,

drugače, kaže, ni mi dano biti,

nasmeh ogreje, solza me opeče,

kot sveča, plamen me hiti topiti...

Drobtinica vesolja

Življenje je drobtinica vesolja,

menjavajo se dnevi in noči,

ugaša se nasmeh širnega polja,

le včasih nova zvezda zažari...

Hotenjem nedosežne so daljave,

in upanje razblinja se v prah,

a ko oči bi ne bile sanjave,

bi v njih bila praznina, ali strah...

Koraki nepretrganega plesa,

na novo vsak po starem se vrti,

hotenja si umišljajo nebesa,

nebes pa, kot za stavo, nikdar ni...

Ko že se ti zazdi, da najdeš srečo,

se najde kamen, ki hiti v spotik,

tolažbe ni za željo hrepenečo,

v imetju zgolj zamre hotenja mik...

Pa vlečeš se, dokler ti pot ne mine,

navzgor, in hip zatem se spuščaš spet,

prav vsak korak te nosi med spomine,

prek njih v pozabo se utaplja svet...

Na najdi.si

Na najdi.si sem znašel.se,

da najdem.se v koraku,

kar iščeš, tam se najde.vse,

tako kot na bolšjaku...

Na najdi.si je kup težav,

brez njih ni duše žive,

a najde.se kup umnih glav,

pa zlahka so minljive...

Na najdi.si se svet vrti,

z odgovori na dlani,

najlažje, bojda, se živi,

če so napotki dani...

Na najdi.si za vse smeri

so prava navodila,

prav zlahka glad se zadosti,

kaj bi v neznanem rila...

Le tistega, kar sem iskal,

na  najdi.si ne najdem:

kako bi sebe zasnoval,

da v drugih se ne znajdem?!

Skrite rezerve...

V meni so rezerve, skrite,

iščem jih že vse življenje,

brzdam lastne apetite,

me mineva potrpljenje!

Prav prišla bi baterija,

vse temnejše zrem v očesa,

čudno ni, vsa ta kemija,

ki pršijo jo v nebesa...

Ko jih najdem, te odlike,

te adute vseh oblik,

se zapišem med velike

in zgradim si spomenik!

Nekaj rekov...in prirekov

Čas zaceli vse rane. 

Vsekakor. Če ne drugače, potem - z zemljo.

Počasi se daleč pride.

Vsekakor. A kaj, ko ljudje nimamo dovolj kondicije! Pa na hitro pridemo nikamor.

Vsak čevelj ima svoje kopito.

Vsekakor. Vendar ima tudi vsako kopito svojega konja.

Ljubezen gre skozi želodec.

Vsekakor. Samo, hudič je, prebavna pot se nekoliko nižje konča.

Upanje umre zadnje.

Vsekakor. Če ne prej, po zapuščinski razpravi.

Kdor molči, stotim odgovori.

Vsekakor. Če se jih toliko umnih sploh zbere.

Obleka naredi človeka.

Vsekakor. Ko pomislim, koliko goved je oblečenih...

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.

Vsekakor. Še nisem videl juhe, ki bi se skuhala, in se zatem še (po)jedla.

Sreča je opoteča.

Vsekakor. Mnogokrat pod vplivom alkohola.

Kar seješ, to žanješ.

Vsekakor. Samo to velja za neko drugo ljudstvo. Pri nas so drugi krivi.

(ne)srčkasta

Ježek hruški se dobrika,

ves zagret se k njej tišči...

če ljubezen je velika,

te prav zlahka izcedi!

Priletela je sinica,

jo črviček je razvnel...

zna ljubezen bit' tatica,

je neredek v njej 'zvisel!

Še mačkonar miško vabi,

pridi, mala, v moj objem...

kadar v srcu želja grabi,

znajdejo se kremplji v njem!

Čudna so ljubezni pota,

vsakdo išče sebi par,

zlahka skaže se kot zmota,

kot jemanje, ne kot dar!

Dan

Dan. Štiriindvajset ur. Seštevek temnega in svetlega.

Začne se takrat, ko ga zagledam. In konča, ko izpuhtim. Lahko tudi prej, če se tako odločim, pa ga za minulega razglasim.

Čemu bi štel od nič do nič, pa, po možnosti, še vmes nič zaznaval, in se v nič podajal?!

Med vožnjo veljajo postanki. Brez njih ne bi bilo postajališč.

Vrtijo se, za dnevom dnevi. Od nič do nič so jih razporedili. Če zanemarim sekundo, ki jo veliki zvon vsake kvatre (bojda) ujame. Brez postankov, v nenehnem hitenju, ki celo sanjarjenju lenobnost očita.

Blagor ubogim na duhu, Zemlja je idealen poligon za pripravo na nebeško cesarstvo!

Ljudje smo, pravijo tako, radi pridnih rok, štejejo. Pridne so, ko ustvarjajo, še bolj, ko jemljejo. In krepko manj, kadar je potrebno dati. In še manj, kadar bi kazalo iz njih izkazati - dan. Kam je šel? Je sploh bil? Ali se je samo, od nič, do nič, iztekel?

V noč...

Bom legel v mlado noč,

še preden mi uide,

že včerajšnja spolzela je,

neznanokam, v nov dan,

za delo sem ves vroč,

pa volja ne poide,

in ravno prav za spanje dolgo

sem ta hip zaspan...

Z nočjo je takšna stvar,

da hitro se obrabi,

ni čudeža, da vrnil bi,

kar je nekoč bilo,

dovolj nemlad, ustrezno star,

telo počitek rabi,

če duša že tako živi,

da mir ne gre vred z njo...

Podal se bom, kot ptič,

nevidne so peroti,

letel bom v dalje, in še dlje,

celo na kraj neba,

ne zmoti me hudič,

če se dramiti loti,

takrat, ko spim, se izgubim

v neznan predel sveta...

Ko zopet bom nared

za nova stara stanja,

spet poln moči odprem oči,

pa krenem v nov korak,

res, škoda je besed,

za raznorazna sranja,

zgolj v mir zaspim, in izpuhtim,

in svet je brez napak!

Sanje...

Hiška. Skromna, brez bleščave,

kot da kmalu se upeha,

malo že vijuga streha,

potka teče preko trave;

stare, škripajoče dveri,

okenca, da luna sije,

ko po mrzlem veter brije

in so zvezdnati večeri;

luč brli, in sence meče,

pod korakom les zacvili,

hlebci v peči prebudili

melodije so dišeče;

drevje v golem se odeva,

vse diši po belem spanju,

ko v sanjavem me snovanju

čar nekdanjosti preveva;

šum potočka v tihoti,

modrooka v noč skovika,

v mislih bolj in bolj me mika,

da grem pravljici naproti...

Špičke špiči!

V deželi škratov, tam, za griči,

kjer sonce zbuja spev potoka,

in breza beli se, vsa sloka,

visoka, bržčas, do neba,

tam takšni rastejo škratiči,

ki špičaste goje zabave,

po vrsti burkaste narave,

pa zdravje jim miru ne da...

Tam šala zakon je folklore,

za tarčo slednji nos se kaže,

nihče se s kratkim ne izmaže,

razlega smeh se do noči,

in slednji škrat, prav zlahka, zmore

na svoj račun se osmoliti,

od kratke krajšo potegniti,

ne da bi žalost šla v oči...

Že davno škratje so sklenili:

ne bomo rastli v velike,

pregrde so po svetu slike,

da bi še mi se poresnili!

Je prvi nauk njih modrosti,

naj prizadevno vse škratovje

si šale spleta v bradovje,

da vselej bo dovolj radosti!

Še če bolezen ga črviči,

škrat špičke špiči, da ušpiči.

Pico, prosim!

Sem, v senci globoki,

se, z vrčkom v roki,

nažiral s pogledi prek nje,

za pico so rekli,

da bodo jo pekli

pol ure, morda dlje, kdo ve...

navzgor mehka svila,

v razporku krenila

lepota cvetet je na plan,

in krilce, prav sladko,

bi stežka bolj kratko

pogledom polepšalo dan...

ko se je sklonila

in mize praznila,

so stegna se ritnila v ples,

med hlebcema flika,

umetnost velika

v njo stlačit je tol'ko nebes...

so petke visoke

v predklone globoke

razkrivale zemeljski raj,

je slina sušila,

na dušek izpila,

ko bi, ma, za pet minut vsaj...

ramena razkrita,

pod njimi cvetita

napeva razbeljenih not,

vse čute, zaznave

prek njene narave

bi zlahka popeljal na pot...

poprosim, vzneseno,

za pivo, še eno,

nasmeh njen prelesten je dar,

ob takšni se babi

vse drugo pozabi,

še pica gre zlahka v nemar!

Po kruhu vonj...

Mi dež škreblja in spancu dano ni zaspati,

dežinke pesmi plahe stresajo v opoj,

ni nič težko, ob njih, v daljave se podati,

da misli najdejo v sanjarjenjih spokoj...

V blagem ritmu, ki prek trate cvet oplaja,

ko sonce božajoče nežno ga zlati,

nalahno vetrič srebrnini las nagaja,

po svežem kruhu tja v dno duše zadiši...

Nebo v modrini, brez oblačka, vre v globine,

in pesem ptic, pa potok, ki nemir drobi,

še času čas odteče, v večnosti vse mine,

spomin bledi, življenje v niču izpuhti...

Še malo bom počakal, noč je še bogata,

za spanec čas bo, da v kosti ponese hlad,

dežinke v noči, v meni pa cvetoča trata,

in vonj po kruhu, iz peči, povsem še mlad...

Pesem na temo

Sem se odločil, da napišem eno na temo.

Ne na temo, s širokim e-jem, sem jih preveč,

ker ta e, ki je širok, pove, da gremo

iz generacije, do generacije, povsem odveč...

Pa iščem svetlo, kakšen žarek, da tematsko

bi zaokrožil to, kar iščem, vsepovprek,

oči naprezam, sluh ostrim, še telepatsko

poskušam prek ovir, različnih vseh preprek...

V človeškem svetu je svetloba tuja sila,

o, prija že, ko sonce greje prek kocin,

a - če pod kožo, malček globlje bi krenila,

bi utegnila še razkriti svet zverin...

Pa iščem temo, takšno blago, a udarno,

pod njo morala zgodbe, z njo vsaj plah poduk,

a se morala davno skrila je na varno,

in pesmi ni, da nadgradi znoj mojih muk!

Le hipec, dva...

Z neba so pesmi prek tihote se razlile,

da v svoje note bi ovile vonj prsti,

korake v rajanju igrivem so drobile,

prav z vsako kapljico se dneva hip gasi…

Mineva dan, mineva glas,

kazalec strog odšteva čas,

še sam v minevanju ujet

ugasne cvet, odkrhne svet;

mineva sij slednjih oči,

danes si tu, te jutri ni,

še v črkah, ki jih zdaj kracam,

odhajam sam, vrag vedi kam…

S planine potok se pognal je v mlade trave,

ob cvetu cvet na pomlad z jutrom se budi,

porajajo se v časih vseh oči sanjave,

a vselej najde čas si čas, da jih hladi…

Izpiše vse se na obraz,

minevaš ti, minevam jaz,

v minevanju se vse vrti,

ime na kamnu obledi;

le hipec, dva, utrip srca,

pa že pogoltne te tema,

še v črkah, ki jih zdaj kracam,

odhajam sam, vrag vedi kam…

V mačjem spevu...

Nenehno iščem sled življenja,

nenehno iščem nov izziv,

v iskanju najdeno pojenja,

in čas se kaže kot minljiv...

Nedaleč mačka želje kruli,

kot da jo žene sam hudir,

nagravžno dretje živce puli,

bi puška naredila mir...

Korak utiral bi v neznano,

v poznanem svet je obledel,

kot da bi drezal v staro rano,

pripet, a rad bi poletel...

In dere se, iz riti stiska,

ogabo glasno na vso moč,

se v mislih iz cevi zabliska,

za metkom metek brani noč...

Nekje, če kje sploh, je tihota,

v njej duša sebi najde mir.

Doslej iskala je zgolj pota,

ki gnala so nemir v dir...

Razlega glas se mačje spake,

ušesa bo povsem scefral,

bi pulil ji, do zadnje, dlake,

in v loncu njen napev končal...

Pa spet, mar zmogel bi življenje,

v katerem želje mir topi,

mar ni prav žgoče hrepenenje

edina stvar, ki res živi?!

Zagrabi, v hipu, me, da skočim,

do gnusa mačjega v noč,

pa da vred z njim še sam iztočim

iz duše ves nemir pekoč!