Smejalček

V hiški pod smreko, ki v mahu se skriva,

že leta prebiva nek škrat razigran,

njegova zavzetost nikdar ne počiva,

zgolj vre, nagajiva, nenehno na plan...

Čez lica rdečica hiti ga razkriti,

in iskrice trosi iz toplih oči,

ob njem se še žalost ne zna žalostiti,

se raje v krohotu donečem solzi...

Zarana, še preden se sonce odpravi,

da v zlatem odelo bi vsak kos neba,

škrat meri stezice skrivnostne, v travi,

v culici smeha obilje ima...

Od jutra do mraka, nenehno ga žene,

v širjave daljavne veselo hiti,

do dne, ko za vselej v penzijo krene,

bi žalost pregnal iz otroških oči!