Življenje je drobtinica vesolja,
menjavajo se dnevi
in noči,
ugaša se nasmeh
širnega polja,
le včasih nova
zvezda zažari...
Hotenjem nedosežne
so daljave,
in upanje
razblinja se v prah,
a ko oči bi ne
bile sanjave,
bi v njih bila
praznina, ali strah...
Koraki
nepretrganega plesa,
na novo vsak po
starem se vrti,
hotenja si
umišljajo nebesa,
nebes pa, kot za
stavo, nikdar ni...
Ko že se ti zazdi,
da najdeš srečo,
se najde kamen, ki
hiti v spotik,
tolažbe ni za
željo hrepenečo,
v imetju zgolj
zamre hotenja mik...
Pa vlečeš se,
dokler ti pot ne mine,
navzgor, in hip
zatem se spuščaš spet,
prav vsak korak te
nosi med spomine,
prek njih v pozabo
se utaplja svet...
Ni komentarjev:
Objavite komentar