Le hipec, dva...

Z neba so pesmi prek tihote se razlile,

da v svoje note bi ovile vonj prsti,

korake v rajanju igrivem so drobile,

prav z vsako kapljico se dneva hip gasi…

Mineva dan, mineva glas,

kazalec strog odšteva čas,

še sam v minevanju ujet

ugasne cvet, odkrhne svet;

mineva sij slednjih oči,

danes si tu, te jutri ni,

še v črkah, ki jih zdaj kracam,

odhajam sam, vrag vedi kam…

S planine potok se pognal je v mlade trave,

ob cvetu cvet na pomlad z jutrom se budi,

porajajo se v časih vseh oči sanjave,

a vselej najde čas si čas, da jih hladi…

Izpiše vse se na obraz,

minevaš ti, minevam jaz,

v minevanju se vse vrti,

ime na kamnu obledi;

le hipec, dva, utrip srca,

pa že pogoltne te tema,

še v črkah, ki jih zdaj kracam,

odhajam sam, vrag vedi kam…