Sanje...

Hiška. Skromna, brez bleščave,

kot da kmalu se upeha,

malo že vijuga streha,

potka teče preko trave;

stare, škripajoče dveri,

okenca, da luna sije,

ko po mrzlem veter brije

in so zvezdnati večeri;

luč brli, in sence meče,

pod korakom les zacvili,

hlebci v peči prebudili

melodije so dišeče;

drevje v golem se odeva,

vse diši po belem spanju,

ko v sanjavem me snovanju

čar nekdanjosti preveva;

šum potočka v tihoti,

modrooka v noč skovika,

v mislih bolj in bolj me mika,

da grem pravljici naproti...