Po kruhu vonj...

Mi dež škreblja in spancu dano ni zaspati,

dežinke pesmi plahe stresajo v opoj,

ni nič težko, ob njih, v daljave se podati,

da misli najdejo v sanjarjenjih spokoj...

V blagem ritmu, ki prek trate cvet oplaja,

ko sonce božajoče nežno ga zlati,

nalahno vetrič srebrnini las nagaja,

po svežem kruhu tja v dno duše zadiši...

Nebo v modrini, brez oblačka, vre v globine,

in pesem ptic, pa potok, ki nemir drobi,

še času čas odteče, v večnosti vse mine,

spomin bledi, življenje v niču izpuhti...

Še malo bom počakal, noč je še bogata,

za spanec čas bo, da v kosti ponese hlad,

dežinke v noči, v meni pa cvetoča trata,

in vonj po kruhu, iz peči, povsem še mlad...