Levo-desno...

Levo-desno, en-dve-tri,

svet v krogih se vrti,

zdaj temni se, zdaj svetli,

zdaj podira, zdaj gradi...

levo-desno, en-dve-tri,

brez smeri na vse strani,

jutro sije iz noči,

zdaj pa vse samo črni...

levo-desno, en-dve-tri,

po neurju vse diši,

ko napije se krvi,

spet bo čas za en-dve-tri...

Izteka se, izteka...

Izteka se, izteka,

med smetje zgodovine,

v podobicah človeka,

ki majhnost mu je čar,

vzgojenost je prepreka,

divjak se bolje rine,

razlita blatna reka

umaže vsako stvar...

Izteka se, kot mnoga,

namenjeno pozabi,

le nov izkaz blamaže,

le nov korak v razkroj,

dvonoga nrav uboga,

prav vse kar v kremplje zgrabi,

uniči in umaže,

pečat odtisne svoj...

Rodili smo junake, 

v nebo smo jih povzpeli,

a so nam prikazali

zgolj eno samo stvar:

Hudič je, če ne veš, kaj je to "morala", pa ne moreš prepoznavati med ne/moralnim...in je hudič, kadar ti je znan le svet tebi enakih, in te drugačnosti motijo, pa - izbiraš tisto/tiste, ki še najbolj pristajajo tvoji samoumevnosti, tebi samemu.

In danes...danes sreči,

ko čeznje bi hiteli,

češ oni-so-krivica,

ki nam ta svet kroji,

neumnost zlahka spreči,

da enkrat bi dojeli:

pravica je resnica,

SMO VZDIGNILI JIH MI!

V tišini...

V tišini,

le misli, kot mlini,

ki meljejo, meljejo zrnje v drobir;

vprašanja,

in večna iskanja,

ni nove poti, ki ne vodi v nemir;

zlagane

smeri so steptane,

v kalupu življenje ob rojstvu odmre;

ni sreče

brez solze boleče,

ni pesmi svetlobe brez teže teme;

dospetja,

izguba imetja,

v praznino hotenja vsa draž izpuhti;

v koloni,

ob klonu so kloni,

in hrček kolesce v neskončnost vrti...

Vse od jutra...

Vse od jutra, do večera,

od večera prek noči,

dan za dnem se polni mera,

da na koncu - izpuhti...

Vse od jutra, do večera,

kup izkazanih ravnanj,

bolj kot je le zase bera,

bolj te je za druge manj...

Vse od jutra, do večera,

dlan se nudi v dlani,

ne pomaga up, ne vera,

če je sama - omrtvi...

Narava (člove-š-ka)

Domišljavo se drznem vriniti med vse, ki v teh dneh namenjajo razne "poslanice", in primaknem svojo...

Narava kruta je poljana,

iz smrti v njej življenje klije,

stemni se lažje, kot zasije,

požreš, ali pa sam si hrana...

Ni v njej sožitja brez razloga,

vsak dar ima nek svoj račun,

ko pade med zobe, v kljun,

konča prav vsaka se nadloga...

Prelestna kaže se z daljave,

a če pogled primakneš bliže,

nič niso ljubeznive viže,

ki te pospremijo pod trave...

V obilju svetla in pojoča,

a ko dospe na pota krize,

ko kruha prazen svet je mize,

zvečine zlahka - zver žeroča.

In v tem duhu uporabim napotek samega presvetlega, ki so-kroji ta svet, pa pripišem:

Bilo bi lepše, takrat, ko bi za vse "grde" veljal, namesto (v papeževi poslanici omenjenega) "z bogom", tisti preprost - zbogom!

Le jaz...

Le jaz, in nič več...

Brez silnega štetja,

do konca imetja

bi, zlahka, dospel:

zgolj krov nad glavo,

obut po pešpoti,

zazrt v nebo

in zemlji naproti...

Še sebi odveč,

ko volja me prime,

da tkem svoje rime,

dodobra uvel;

nekoč, mladih let,

sem sonce opeval,

sanjaril, da svet

bo drugačen uspeval...

Le jaz. Ni izbora,

nenehno, iz dneva v dan.

Še sebi sem mora,

a takšnega zgolj se imam.

Iz blata - blato

Čudni časi, kaj je vzklilo...

Prek bregov se je razlilo,

zamorilo cvetno trato,

samo blato, blato, blato...

Pobesnela divja reka,

v vsakem valu lik človeka,

kaj sploh drugega naj rata,

če - kipari bog iz blata?!

Brezvredje

Črni se goste oblaki,

črne sence, črnih dni,

se ravnajo v ples bedaki,

se ravnajo v ples zveri...

črni se goste oblaki,

krepka beda je duha,

potonila je, v odplaki,

vrednost slednja, vse do dna!

Kar-češ-in-vse strokovnost...

Pri nas mrgoli strokovnjakov,

strokovnih za kar-češ-in-vse,

ni teme, od vlade do Slakov,

da stežka v debato jim gre…

Že res, da se niso učili,

in prakse odkrivali čar,

strokovnost so v zibel dobili,

njih vednost naravni je dar…

Bi zlahka ves svet reševali,

prišli so resnici do dna,

ko njih bi strokovnost spoznali,

glasno jim z jezikov curlja…

Jim manjka le eno spoznanje,

ki znalo bi vreči jih vznak:

na svetu je drekasto stanje,

ker žene vseved ga bedak!

V svetu sanjačev

V svetu sanjačev ni varno živeti,

v svetu sanjačev preveč zagreni,

vse sanje se znajo, v trenutku, podreti,

dospele v hlad, med normalne ljudi…

V svetu sanjačev nasmeh je imetje,

in kovnica novcev je sij prek neba,

a kaj, ko sanjačevo pisano cvetje

normalnih ljudi vsak korak zgolj tepta…

V svetu sanjačev so ptice, in bori,

in veter, ki v krošnje se s plesom krivi,

sanjači so pravzaprav breme, vsi nori,

v svetu prevlade normalnih ljudi.

Brezžarčnost

Rad bi ti cvetpesmi speval,

v tople verze te odeval,

steze peljal razigrane

v pisano norost poljane,

rad bi, rad, a mi izpila

leta so radost črnila...

rad budil bi čar sinjine,

preden sonce k vrhu šine,

v črkah trosil bi pozlato

na neskončno zvezdno jato,

rad bi, rad, a mi izpila

leta so radost črnila...

rad bi čaral mehke vale

in zaljubljene obale,

klical očke, da zasije

žar otroške vragolije,

rad bi, rad, a mi izpila

leta so radost črnila...

čas za časom čas poraja,

večnost tone, hipec traja,

kar budi se, vse zaspi,

ko srce okameni...

rad bi, čas, ti sonce pel,

ko mi ne bi žarkov vzel.

Svet se vrti...

Svet se vrti,

iz leta v leto,

in dvoma več ni,

da v norost je ravnan,

so blatne poti,

na njih nič ni sveto,

dvonog le hlepi,

da imel ne bi manj…

Svet se vrti,

vsakič po svoje,

redke sledi

mu bude majhen up,

rad zagreni

temu, ki poje,

čase kroji

zgolj goltavosti strup…

Kaj naj želim,

ko se preveša,

da v novem staro

ohrani svoj čar,

več ne stremim,

volja že peša,

prestar za utvaro,

v okrilju prevar…

Je brez moči

klic umovanja,

v glavah praznina,

in v dušah je nič,

sonce budi

tisti, ki sanja,

dvonoga zverina

je raje hudič…

Ma, pa naj bo,

želja, za šalo,

se, bojda, spodobi,

ob novem, tako:

ko bi lahko,

za hipec, vsaj malo,

v človeški podobi

Človeka bilo!

P.S.

Namesto voščilnice, ob prihajajočem "novem".

V nič...

Ko klatim se v življenja gaz,

zdaj sem, zdaj tja, kot pride,

slavim uspeh, tešim poraz,

za dnevom dan poide...

tešim se, da ne gre v nič,

če smer si najdem pravo,

medtem, ko nek droban črvič

razkraja svet, pod travo...

in kam sem šel, in kje sem bil,

se v prazno vse sešteva,

večer si v miru bom nalil,

da mi poplakne čreva...

zaprija, steče proti dnu,

zareže v dih pekoče,

kdo ve, le hipec bil je tu,

enkrat, nekje, mogoče...

le kaj mi bo vsak dan bodoč,

kaj bi načrti smeli,

še zvezdic tihih žarki v noč

bodo, nekoč, uveli...

minulost je, ki čas krasi,

pogoltne vse bodoče,

še slednja radost ugasi

v spokoj oči sijoče.