V nič...

Ko klatim se v življenja gaz,

zdaj sem, zdaj tja, kot pride,

slavim uspeh, tešim poraz,

za dnevom dan poide...

tešim se, da ne gre v nič,

če smer si najdem pravo,

medtem, ko nek droban črvič

razkraja svet, pod travo...

in kam sem šel, in kje sem bil,

se v prazno vse sešteva,

večer si v miru bom nalil,

da mi poplakne čreva...

zaprija, steče proti dnu,

zareže v dih pekoče,

kdo ve, le hipec bil je tu,

enkrat, nekje, mogoče...

le kaj mi bo vsak dan bodoč,

kaj bi načrti smeli,

še zvezdic tihih žarki v noč

bodo, nekoč, uveli...

minulost je, ki čas krasi,

pogoltne vse bodoče,

še slednja radost ugasi

v spokoj oči sijoče.