Le jaz...

Le jaz, in nič več...

Brez silnega štetja,

do konca imetja

bi, zlahka, dospel:

zgolj krov nad glavo,

obut po pešpoti,

zazrt v nebo

in zemlji naproti...

Še sebi odveč,

ko volja me prime,

da tkem svoje rime,

dodobra uvel;

nekoč, mladih let,

sem sonce opeval,

sanjaril, da svet

bo drugačen uspeval...

Le jaz. Ni izbora,

nenehno, iz dneva v dan.

Še sebi sem mora,

a takšnega zgolj se imam.