Uroš Vošnjak, Od davnine

Od davnine

Od davnine že velja,

da ni dobro lačen biti,

kruha, iger, in vsega

kar zna želje radostiti,

od davnine že teko

pota, skozi prav vse čase,

da popeljejo glavo,

ki zna misliti le nase…

Od davnine vsak bedak

svet imel bi le po svoje,

in usmerja svoj korak

tja, kjer batina zapoje,

od davnine sila tke

razprtije in morije,

kjer po pameti ne gre,

se bedak z bedakom bije…

Od davnine, grda stvar,

glad bedaka redno daje,

ga obsedel je denar,

biva lačno in hlastaje;

od davnine je tako,

da žival živalsko hoče,

kri zalije ji oko,

in postane grdo, vroče;

od davnine, vse se zdi,

se prav nič ni spremenilo,

mlade bebavost plodi

in spočenja svetu silo…

Kjer brez uma biva

skorajda ves svet,

je narava kriva,

da je svet preklet,

vsak živi hlastaje,

rad imel bi vse,

pa ga jeza daje,

dokler ne podre…

Minuta za jezik: umobolnica

V obči rabi je beseda umobolnica, beseda torej, ki izhaja iz dveh besed: besede um in besede bolnica. Z drugimi besedami - gre za bolni(šni)co, v kateri NAJ bi zdravili obolenja UMA.
                                                                                                                                                                  

UM = razum = racio (ratio, racionalnost) = intelekt = kompleksno, celovito mišljenje, temelječe na enoviti zavesti in zmožnosti abstraktnega mišljenja.
                                                                                                                                                                 

Absolutna večina t. im. človeštva NI zmožna abstraktnega mišljenja, ob sočasnem konkretnem mišljenju, potemtakem že na osnovi tega, sila preprostega dejstva, absolutna večina NI (raz)umna... pač pa premore zgolj zmožnost konkretnega, praktičnega mišljenja = pamet. 

Ob upoštevanju dejstva, da taista večina nima enovite zavesti (enovitega zavedanja samega sebe in vsega ostalega), še zdaleč ni sporno govoriti o tem, da je ta večina - nagonske, NErazumske zasnovanosti.
                                                                                                                                                                 

Glede na to, da v umobolnici zdravijo tiste bolezni možganov, ki se izkazujejo kot odmik-od-običajnega (oz. “normalnega”), in glede na to, da se večinoma v njej zdravijo tisti, ki premorejo zgolj pamet (in ne tudi uma), termin umobolnica ne ustreza dejanskemu stanju... pa bi bilo potrebno najti ustreznejši naziv za to zdravstveno ustanovo.

Ena temeljnih dilem...

V zvezi s človejakom, križancem med Neandertalcem in človekom (Homo Sapiensom), se pojavi zanimivo vprašanje, kajti:

• izhajajoč iz človeka, ki JE razumsko bitje, bi se dalo o človejaku, ki NI razumsko bitje, dejati, da je hendikepiran oz. konkretneje - umsko prizadet, po drugi strani pa...
• izhajajoč iz Neandertalca, ki NI (bil) razumsko bitje, lahko o človejaku govorimo kot o povsem normalnem nenormalnem bitju!

A vse le ni tako slabo, glede človejakov, kajti - če nič drugega, so imuni na umske bolezni! Kako bi lahko zbolel na nečem, česar nimaš?!

Ko modroc pametuje

Včasih je tudi klofuta potrebna, besedna, kadar imaš koga (o)zdraviti, ampak v konkretnem primeru...

Takole je zapisal: "Raje umrem, kot da bi bil trajno prizadet na umu."

Ob prebranem se mi je izvil, povsem sproščen, in glasen, HAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHA...

Zlobno? Ne vem, morda, a vsekakor manj, kot da bi vprašal - čemu čakaš?!

Votlost, takšna in drugačna...

Strah je, bojda, votel, krog njega pa ničesar ni.
Tudi betice človejakov so votle, le da krog njih rado - (za)smrdi?!

P.S.
Ta, ki si je brezpogojno "votlost" strahu izmislil, ta, jamčim, ni vedel, o čem govori!

O "poduhovljani" bedi duha

Kadar beda duha zaduha mikavnost, takrat... vidiš hijene, kako se slinijo krog morebitnega plena!

Knjige, slike...

Od nekdaj sem užival ob majhnih stvareh, večini celo nevrednih, in med temi stvarmi sta, neizogibno, knjiga in slika.

 

Pomnim, v času, ko sem občasno delal prek Študentskega servisa - nemajhen del zaslužka sem, malodane takoj po prejemu, pustil v nekem od antikvariatov. Najpogosteje, takrat, v Trubarjevem. In kasneje, ko sem bil zaposlen, me je neredko prepričal kak slikar, povsem neznan, iščoč se, od vrat do vrat ponujajoč svoja dela, pa - v kolikor sem obstal, ob neki sliki, in v kolikor sem premogel tisti, v bistvu, drobiž, katerega je pričakoval za svoj izdelek, v takšnem primeru se nisem znal upreti...

 

Dvakrat se mi je pripetilo, da sem se znebil določenega števila knjig. Preveč so se namnožile, in objektivno zanje več nisem imel prostora. 

Prvič sem izločene, a vse po vrsti dobro ohranjene, znesel v knjižnico svoje nekdanje osnovne šole, in jih, kakopak, podaril. Nikdar nisem prodajal tistega, česarkoli, kar mi je (bilo) ljubo! 

Drugič, ob selitvi, pred nekaj leti, sem večino svojih knjig predal otrokom, svojim. In se preselil le s kupčkom, kot da bi seme za nova klitja s seboj vzel. In v nekaj letih se jih je znova nabralo, teh knjig, večinoma darovanih, in v različnih jezikih ter mnogokrat v znak pozornosti s strani njih avtorjev izročenih, tako da so vsi zidovi krog mene, znova, “tapecirani” s knjigami.

 

Ne, ne, nikdar nisem bil mahnjen na tiste drage, redke knjige, niti na slike, katerih vrednost občestvu predstavlja predvsem podpis slavnega slikarja! Daleč od tega, in celo zelo mi je bilo všeč, ko je oče kar nekaj takšnih knjig podaril, denimo ptujskemu muzeju. Knjig, ki terjajo poseben odnos, celo ustrezne klimatske razmere, in prijemanje z rokavicami. Kaj bi meni? Da bi se tresel zanje, od strahu, da mi jih kdo ukrade? Da bi bil suženj lastništva nekih dragocenih predmetov? Ali - da bi se očetu izneveril, in dragocene raritete prodajal, v njih zaslužek iskal, in našel?! Nikoli znal, česa takšnega!

 

Praktično je, kadar zmoreš radosti poiskati v majhnih, povsem vsakdanjih zadevah. Četudi, priznam, niso tako vsakdanje, kajti med mojimi knjigami, denimo, ne boš našel občega branja, nekih kuharic, romanov, metrskih in vsaj tozadevno ličnih izdaj, pač pa boš našel vsebino, skozi stoletja zapisujočo se, in med njo tudi obilo verzov...

 

Za užitek ne potrebujem veliko. Zadošča mi že, denimo, mir, in sedenje na terasi, po končanem, in delu namenjenemu, dnevu, ob čaši bevande, bolje dveh, treh, tudi štirih, če tako nanese, in kozarčku žganega, če je le možno domačega. In zvezde, budeče se v temo, lučke na sosednjih gričih, in na obrobju dolinskega polja, v daljavi kazočega se. In sova, ki se, tu in tam, oglasi, pa srna, bevskanje srnjaka, ki jo vabi...

 

Kar zadeva mene, bi lahko prenehali izdelovati razne bmw-je, mercedese in ostale lastnikom-darujočo-vrednost avtomobile, in izdelke nasploh. Imel sem tega, v otroštvu, in v mladosti, in že takrat se mi ni zdelo nič posebnega, vsaj takega ne, da bi takšnim stvarem svoje življenje namenjal! Kar potrebujem, potrebujem zaradi uporabne vrednosti, in ne vrednosti, s katero bi lastno, ter zgolj domnevno, gradil.

 

Res je, že kar nekaj časa nisem prebral knjige. Poskušal, nekajkrat, a mi ni uspelo. Morda... morda, ker sem jih preveč v preteklosti, dobesedno goltal sem jih... morda, ker preveč zapisujem, pa mi za samo branje volje zmanjka... morda, ker knjiga terja čas, le-ta pa se mi rado po svoje izteka, in ustrezno razpoloženje, zbranost, dočim jaz svoje misli drugim stvarem posvečam... a - kadarkoli potrebujem, če ne za drugo, potem za trenutek lepšega, takrat sežem po njej! Včasih sem sila rad segal po Menartovih verzih, a so le-ti danes drugje, ne pri meni, ne v dosegu mojih rok, vsaj ne v-tem-trenutku, takrat, ko bi želel njih delovanje. Pa naj kar bodo, tam, kjer so, in naj, upam, služijo na enak način, kot so znali služiti meni...

 

Tudi z založniki sem se nehal pregovarjat, sploh jih več ne nagovarjam. Mi je uspelo, da je kar nekaj mojih knjig doživelo svoje rojstvo, tistih trideset, morda štirideset rokopisov, ki čepijo v moji “shrambi” zapisovanja, pa - če jim bo nekoč sreča naklonjena, potem bodo že našli pot do svetlobe, čeprav - komu, za koga?!

 

Da, od nekdaj znam uživati ob majhnih stvareh, večini celo nevrednih. Pa imam prav zaradi tega več, kot ima ta večina!

Uroš Vošnjak, Čevlji držijo

Obča iskrenost?

So tako resnicoljubni, da le glej, da se jim boš lagal o tem, kako dobri so!

Čevlji držijo

Hodim, le hodim, dolgo, noge me bolijo,

komajda se premikam, mučen je korak,

želje so v daljavi, in še dlje se zdijo,

ko pred očmi vse huje migeta mi zrak…

Davi sem se odpravil, dan pa je v kipenju,

sence nikjer nobene, vrelo je nebo,

prav nič na poti ni naklonjeno hitenju,

še polž, prav zlahka, mimo mene švignil bo…

K sreči pa čevlji dobro mi držijo,

resda se zdijo stari, in zanič,

nič jim ne manjka, le da se prašijo,

z njimi je v redu, z mano pa hudič…

Nič ne odpada, še drže podplati,

ni se mi bati, da bi hodil bos,

poti primerno znajo se ravnati,

in bolje od mene so ji, vedno, kos…

Noge hudo bolijo, hrbet mi odpada,

pot pa ne da se, noče sploh mi popustit,

želja me že popušča, nehala bi rada,

vendar je ne ubogam, mora mi se prit…

Hojo počasi vlečem, je bolj skromna bera,

trma pa me vzpodbuja, češ da bom uspel.

enkrat čez noč, če že ni dano do večera,

prav zagotovo nekam, bržčas, bom dospel…

K sreči pa čevlji dobro mi držijo,

resda se zdijo stari, in zanič,

nič jim ne manjka, le da se prašijo,

z njimi je v redu, z mano pa hudič…

Nič ne odpada, še drže podplati,

ni se mi bati, da bi hodil bos,

poti primerno znajo se ravnati,

in bolje od mene so ji, vedno, kos…

Nazaj k naravi?!

Bojda imajo odnos do narave, tako vsaj trdijo. A gre, bržčas, zgolj za - odnos do njih narave...

Ne želim razumeti, denimo, tistih, ki sadijo hitro rastoče rastje, in hitro rezultate svoje rasti porajajoče, in ga sadijo izključno zaradi tega, ker načrtujejo, s tem rastjem, zaslužiti. Potemtakem sebi korist spočeti.

Ne želim jih razumeti, dejansko, kajti - če ti narava ne predstavlja zgolj nekega predmeta tvojega udejstvovanja, če zares želiš imeti nek odnos do nje, potem...

Drevo. Drevesa. Zvečine počasi rastoče rastline, in radi tega dolgo trajajoče. Od nekdaj si želim imeti gozd. Lep, svetel, zračen gozd. S starimi, mogočnimi drevesi. Katera bi (o)hranil, in mladim dopuščal, da podobno starost, in podobe, doživijo. Da, iz tega gozda bi odstranjeval le bolno, sebe in drugo ogrožajoče, polomljeno... in bi raje drugače poskrbel za (svoje) ogrevanje, kot tako, da bi se lotil podiranja.

Podobno čutim do sadnega drevja. Ko ga sadim, ko, iz dneva v dan, pregledujem nove poganjke, ga obrezujem, preštevam cvetove... ne želim razumeti tistih, ki sadijo vrste, ki se po treh rodnih letih, obilno rodnih, izčrpajo, pa njih lastniki, preprosto, dreves(c)a populijo, čeprav... čeprav zmore drevo tudi stoletja rasti, se krepiti, krasiti, nuditi zavetje in ugodja različnih vrst.

Sedaj bi se lahko našel, ki bi mi očital hinavščino, češ da do živali nimam enakega odnosa, ker jih, resda zelo občasno, uživam, vendar - narejeni smo tako, da potrebujemo hrano, in narejeni smo tako, da potrebujemo (zlasti v odraščajočih letih!) sestavine tako rastlinskega, kakor tudi živalskega izvora. Ko bi ne bilo tako, bi nam narava ne dala kočnikov, ko bi ne bilo tako, bi še zdaleč ne dočakali tako podaljšane živetvene dobe, in tako, relativno varnega, zanesljivega načina živetja, dočim - dreves ne jem, in še nisem slišal za nikogar, ki bi jih. Potemtakem dreves ne potrebujem za zadostitev svojih primarnih, neizogibnih potreb... z izjemo tistega dela, kakopak, ki govori o tem, da drevesa proizvajajo tisto, kar potrebujem za dihanje.

Živali pa potrebujem, tudi za hranjenje! In sem jih primoran tudi gojiti, občasno (za)klati in (po)jesti. A jim, kljub temu, v vmesnem času zagotoviti relativno znosno, ugodno živetje. Ne da bi jih mučil, ne da bi jih silil k hitrejši rasti, ne da bi jih - sekal zgolj tako, zaradi tega, da si bom plazma TV kupil, ali si omislil počitnice na Maldivih, nov avtomobil... kar si obetam tudi od dreves, ki jih (po)sadim za tri, štiri leta, potem pa, izžeta, preprosto, zavržem!

Je to ta nazaj-k-naravi?! To stremljenje za doseganjem donosnosti ( = “profita”)?! Je nebrzdana potrošnja spodbujevalcev rasti in zatiralcev neželenega rastja ta nazaj-k-naravi?! Je sodelovanje pri ugasitvi starih, manj občutljivih (a obenem manj rodnih) vrst ta nazaj-k-naravi?! Neposredno, in konstantno, zastrupljanje in izčrpavanje prsti, iz katere se tudi sam hranim. In se želim še bolje in še več in še dlje hraniti!

Je nazaj-k-naravi to, da v vsaki stvari vidim predmet, predmet svojega morebitnega zaslužka, in ne neke vrste živetja, porojenega s strani narave, in danega v sklop celote, celote od katere sem tudi sam neposredno odvisen?! Plazme, telefona (pa naj bo še tako “pameten”), parketa in ploščic... namreč ne bom mogel (po)jesti, (po)piti...

Bojda je kapitalizem “grd (družben sistem)”, in bojda sta grda tako kapital, kakor njegov lastnik, kapitalist, vendar - kaj pa je kmet, denimo, drugega, kot neke vrste kapitalista?! Tudi kmet ima kapital. Ima ga v podobi zemlje (iz katere gleda, da bo čim več iztržil), v podobi živine (iz katere gleda, da bo čim več iztržil) in delovnih pripomočkov (iz katerih gleda, da bo čim več iztržil), ima ga v podobi sredstev, denarnih (iz katerih gleda, da bo čim več iztržil, in bo raje manj plačal, za najeto delovno silo, kot več)... Ne nazadnje - tudi kmet vsako stvar obravnava po sistemu kaj-se-mi-splača, in se tudi z ustreznim odnosom izkazuje: nemalo sem jih že srečal, ki so raje poskrbeli za odstrel bolnega psa, ali mačka, kot da bi veterinarske storitve plačevali!

Je to, kar izkazujemo, res tisti nazaj-k-naravi, ali je zgolj - vztrajanje pri svoji, lastni naravi, pri svoji dobičkaželjnosti, pogoltnosti, nenasitnosti. Pri vsem tem, pač, kar se izkazuje v podobah izkoriščanja, vsega, in vsake danosti, v skrajnem primeru tudi sorodnega bitja!

Ne, zares ne potrebujemo nazaj k naravi, je živalskost, in boj za obstanek, ter pravica močnejšega, še kako stalnica živetja dvonogih, skozi (ne)splača-se-mi zročih osebkov!