Sebičnost zagotovo ni ne (psihična) bolezen, ne značajska (in izbirna)
lastnost, ne vzgojna kategorija, pač pa je povsem naraven, potemtakem
zdrav pojav, značilen za vse nižje razvite podobe živetja. Ne nazadnje -
na sebičnosti temelji tudi temeljna podoba sobivanja v
rastlinsko-živalskem svetu, t. im. boj za obstanek.
P.S.
In zavist (hočem to, kar ima nekdo drug), ter, posledično, iz nje izhajajoča nejevolja, je zgolj posledica sebičnosti.
Tudi pes bi rad iz sklede sosedovega psa okušal... in ni, bi si upal trditi, prav nič zadovoljen, kadar mu to okušanje preprečuješ.
Toliko na račun "psihoanalitičnih" prizadevanj človejaških modrocev.
P.S.
In zavist (hočem to, kar ima nekdo drug), ter, posledično, iz nje izhajajoča nejevolja, je zgolj posledica sebičnosti.
Tudi pes bi rad iz sklede sosedovega psa okušal... in ni, bi si upal trditi, prav nič zadovoljen, kadar mu to okušanje preprečuješ.
Toliko na račun "psihoanalitičnih" prizadevanj človejaških modrocev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar