(O)zdravitev ali zgolj »(o)zdravitev«?!

Zastavim s sledečo trditvijo: VSAKO psihično bolezen, povzročeno s strani okolja, je moč pozdraviti - pri razumsko zasnovanih oz. ljudeh.*

NOBENE psihične bolezni, povzročene s strani okolja, NI moč pozdraviti - pri nagonsko zasnovanih oz. človejakih.

* v primeru pravočasnega zdravljenja

Nadaljujem s sledečim dejstvom: VSAKA psihična okvara (dlje trajajoča okvara = obolenje oz. bolezen) se ne zgolj zapiše v psihi obolelega, pač pa neizogibno povzroči določeno škodo, v podobi, na primer, zmanjšanih mišljenjsko-spominskih zmožnosti, slabše zbranosti, slabšega občega razpoloženja, v hujših primerih tudi slabšega fizičnega stanja (posledično fizičnega OBJEKTIVNEGA, ne umišljenega, počutja)!

Potemtakem so takšna stanja (nezmožnost mišljenja, nezmožnost spomina ipd.) POSLEDICE (obenem načini izkazovanja) obolelosti, in NE sama obolelost! Potemtakem zgolj odprava teh (in takšnih) stanj NI (o)zdravitev, pač pa le – slepitev, tako terapevta, kot tudi bolnika. In gre za povsem enako zadevo, kot je odpravljanje vročinskega stanja (z analgetiki, na primer), ob sočasni ohranjenosti njegovega  vzroka, nekega vnetja, denimo (neke bolezni, pač)!

Za lažje razumevanje uporabim povsem telesen, fizičen primer.

Recimo, da nekdo ostane brez noge. Marsičesa ne more več početi, tako, kot je počel takrat, ko še ni utrpel izgube, in najde se cel kup zadev, ki jih sploh ne more več početi. Kakopak, izguba noge ne pušča le fizičnih, pač pa zmore pustiti tudi psihične posledice, četudi…

Četudi ta, ki je brez noge, dobi ustrezno protezo. In ga naučijo funkcionirati, s to protezo. In mu, s tem, omogočijo malodane nemoteno sprotno živetje. In četudi se, s časom, sprijazni z izgubo, naredi križ prek nenehnega (notranjega) »glodanja«.

Potemtakem takšna oseba (ki dobi protezo, namesto noge) NI ozdravljena, in ni zdrava (glede na svoje prvobitno stanje), pač pa ji je le odpravljena (in še to le deloma) gibalna nezmožnost. In je naučena (ali pa se je sama naučila) živeti v tem svojem, novem in neželenem, stanju! Da bi bila (o)zdravljena, bi ji morali narediti novo, pravo nogo, jo umestiti namesto manjkajoče, in bi morala, ta, nova noga, v celoti nadomestiti prejšnjo! Moralo bi biti, skratka, vzpostavljeno prvotno, izhodiščno (pred izgubo noge) stanje!

Povsem enako je pri psihičnih boleznih, če ne celo hujše, kajti – psihičnega stanja ni moč videti (tako, kot je moč videti odsotnost noge oz. protezo), četudi ga je (a sila redkim, celo znotraj uradno opredeljenih terapevtov) moč prepozna(va)ti. Pravočasno, in ne šele takrat (kar se večinoma dogaja), ko samo stanje obolelega zlomi (da bodisi sebi, bodisi nekim drugim, stori silo).

Kakor je moderna plastična kirurgija, na primer, tako je moderno tudi (psiho)terapevtsko udejstvovanje. Zvečine zgolj »psihoterapevtsko«, potemtakem nepravo, tisto šarlatansko, katerega izvajajo tozadevni terapevti, takšni, ki s svojim NErazumevanjem niti ne sežejo v dno težav… pač pa se lotevajo tistega, kar zmoreta videti, bodisi obolela oseba (ali nekdo iz njenega okolja), bodisi »terapevt«. Lotevata se POSLEDIC, lotevata se podob, s katerimi se obolelosti izkazujejo, in menita, da sta z odpravo teh posledic tudi (o)zdravila, čeprav NISTA. Še zdaleč nista odpravila stanj, nastalih zaradi (psihične) okvare, in še zdaleč nista vzpostavila prvobitnega stanja, takšnega, kakršno je bilo značilno v času pred obolelostjo!

Da, celo stroka se je sprijaznila s tem, da »je namen terapevtskega delovanja v tem, da obolelo osebo naučiš živeti z okvaro«, obenem pa taista stroka svoje delovanje razglaša kot zdravljenje! To, da si nekoga naučil hoditi s protezo, to je zate odprava prizadetosti, vzpostavitev normalnega stanja?!

Sleherna okvara, ki ni odpravljena, TRAJNO pušča v obolelem sledove. In četudi so ti sledovi spočetka morda le v podobi nezadovoljstva, slabovoljnosti… s časom njih oblike, in tudi učinkovanja, postajajo le slabše! Sleherna ne(o)zdravljena bolezen namreč napreduje, sama od sebe, tudi psihična.

Psihoterapija NI plastična kirurgija, pri kateri pacient kirurgu pove, kakšen nos želi, kako naj prsi dvigne, zadnjico oblikuje… Pri psihičnih stanjih oz. obolelosti NISO pomembna pacientova želena stanja, pač pa tista nezaželena, tista, ki so ga privedla do terapevta. Oziroma, če zapišem drugače, in pri tem uporabim kot primer obravnavanje pacientove samopodobe – pomembno je to, kakšno samopodobo je pacient oblikoval, a je še pomembneje to, kakšna je tista, ki dejansko ustreza njegovemu stanju, njegovim (vsesplošnim) zmožnostim, kajti s tem, da pacientu pričaram neko pravljično samopodobo, s tem ga nisem ničesar odrešil, nasprotno, morda sem mu celo domišljavost (umišljenost neke lastne vrednosti) okrepil! Samopodoba MORA biti odraz dejanskega stanja, in ne tega, kar bi terapevt rad pacientu dal, in kar si pacient želi!

Dr. Rugelj, razvpit terapevt. Izhajajoč iz njegovih obravnav alkoholizma, bi bilo pravilneje zapisati »terapevt«! In ni edini, še zdaleč ne, v uradni medicini (tudi s področja psihoterapevtskega dela) mrgoli takšnih »strokovnjakov«! Ki predvsem sebi kruh služijo, tako, da – obolelim, dolgoročno gledano, škodo povzročajo. In s tem tudi družbi kot celoti, kakopak.

Kakšna je bila »terapija« dr. Ruglja? Povsem običajna DRESURA! Tudi on se je namreč loteval POSLEDIC obolelosti (konstantne opitosti in iz nje izhajajočih težav), ni pa dospeval do VZROKOV te opitosti, alkoholiziranosti, kaj šele, da bi te vzroke odpravil! Ne, on je, preprosto, predresiral svoje paciente iz ene navade (pitja) v drugo: »ne pijem, sem zdravljen alkoholik«.

Si predstavljaš, kakšen bi bil zdravnik splošne medicine, ki bi ti kronično pljučnico zdravil tako, da bi te naučil, da (ob rednem jemanju zdravil) govoriš »ne hodim na hladno, sem zdravljen zaradi pljučnice«? In bi s tem končal svoje »zdravitveno« poslanstvo, in delo, in bi ti, na tak način, živel do svoje smrti!

Verjetno bi takšnega »zdravnika« poslal k vragu, ali ga vsaj ustrezni komisiji prijavil, mar ne?

Tudi alkoholizem JE ozdravljiva zadeva, vendar le tako, da v okviru terapije dospeš do vzrokov, ki so vanj popeljali, in da te vzroke odpraviš! In ko jih, takrat – takrat lahko NEKOČ obolela oseba (nekoč alkoholik) ZNOVA konzumira alkohol, in konzumiral ga bo v normalnih okvirih!

Da, z vso odgovornostjo zapišem: preveč je, celo v uradni medicini, šarlatanov, obrtniško naučenih (priučenih) izvajalcev nekih rutinskih opravil, a nezmožnih ugotavljanja (diagnosticiranja), nezmožnih razumevanja konkretnih (v konkretnem primeru psihičnih) stanj, nezmožnih obravnave teh stanj in odprave njih okvarjenosti. Preveč je »plastične, lepotne kirurgije«, čeprav – je NE BI SMELO BITI NITI TROHICO, pri psihoterapevtskem delu, kajti psihoterapevt ne želi razveseljevati obolelega s tem, da mu lažne osnove riše (slej ko prej se vse lažno podre, in takrat se lahko zruši tudi obolela oseba!), pač pa s tem, da mu povrne njegovo izhodiščno (pred okvarjenostjo) stanje, njegove izhodiščne zmožnosti, in mu, obenem, omogoči realen vpogled v samega sebe! In to je moč narediti izključno takrat, kadar sta (ob domnevi, da je do zdravljenja prišlo pravočasno) oba, terapevt in obolela oseba – razumsko zasnovani bitji! Razum (in, posledično, razumsko delovanje oz. izkazovanje posameznika) zmore funkcionirati le takrat, kadar so mu živetveni tokokrogi logični oz. razumljivi. In le v takšnem primeru zmore, ustrezno objektivnim dejstvom, samega sebe realno umestiti, znotraj neke (katerekoli) skupnosti (oz. sobivanja), in taisto skupnost (sobivanje) realno, trezno ugotavljati.

Nekoč so bili vrači (šamani). Pridružile so se jim čarovnice, in čarovniki. V sodobnih časih, časih javnega, vsesplošnega šolanja, pa tudi »psihoterapevti«. Takšni, ki niti pojma nimajo o tem, kaj, in kako, počno! K sreči tudi občestvo o teh zadevah ničesar ne ve, pa lahko oboji živijo v srečnem soskladju.

In, za zaključek: zapisal sem o obolenjih, ne o mehanskih poškodbah.