Misel topla

Val za valom, prav počasi, podrsava v večer,

in galeb, kot da igraje mu sledi,

prek neba spokoj jasnine, še oblačka ni nikjer,

veter vzel zadeve v svoje je dlani…

Zvezda se je že prižgala, kot svetilnik vrh neba,

da kazala smer v varen bi pristan,

misel topla je zastala, da ugodju se preda,

da mehko pobožal bi jo dan zaspan…

Plove, plove tiho v daljave,

kjer žive oči sanjave,

da v njih se napoji,

zvezda se v mraku vse bolj smeje,

misel pa večer ogreje

in še lepše dan zaspi…