Karirasto nebo

Sem preko brajde razpeljal mrežo,

da toča škode mi ne dela,

če iz oblaka temnega hotela

bi k meni se metat na tla…

Nato pa, s pivom, sedel sem na prežo,

in skozi trtne liste kukal,

od kod, če sploh, se bo prismukal

oblak temačen prek neba…

Sonce sijalo je, kot za stavo,

nebo se v modro je ovilo,

meni, pod trto, pa nad glavo

se je karirasto storilo…

Je karirasto nebo,

je karirasta soseda,

ki, v kopalkah, se preseda,

in karirasto krasi…

Sonce kmalu bo zašlo,

v karo noč, za karo griče,

Luno mrežasto prikliče,

da se karirasto smeji…