Nazaj k naravi?!

Bojda imajo odnos do narave, tako vsaj trdijo. A gre, bržčas, zgolj za - odnos do njih narave...

Ne želim razumeti, denimo, tistih, ki sadijo hitro rastoče rastje, in hitro rezultate svoje rasti porajajoče, in ga sadijo izključno zaradi tega, ker načrtujejo, s tem rastjem, zaslužiti. Potemtakem sebi korist spočeti.

Ne želim jih razumeti, dejansko, kajti - če ti narava ne predstavlja zgolj nekega predmeta tvojega udejstvovanja, če zares želiš imeti nek odnos do nje, potem...

Drevo. Drevesa. Zvečine počasi rastoče rastline, in radi tega dolgo trajajoče. Od nekdaj si želim imeti gozd. Lep, svetel, zračen gozd. S starimi, mogočnimi drevesi. Katera bi (o)hranil, in mladim dopuščal, da podobno starost, in podobe, doživijo. Da, iz tega gozda bi odstranjeval le bolno, sebe in drugo ogrožajoče, polomljeno... in bi raje drugače poskrbel za (svoje) ogrevanje, kot tako, da bi se lotil podiranja.

Podobno čutim do sadnega drevja. Ko ga sadim, ko, iz dneva v dan, pregledujem nove poganjke, ga obrezujem, preštevam cvetove... ne želim razumeti tistih, ki sadijo vrste, ki se po treh rodnih letih, obilno rodnih, izčrpajo, pa njih lastniki, preprosto, dreves(c)a populijo, čeprav... čeprav zmore drevo tudi stoletja rasti, se krepiti, krasiti, nuditi zavetje in ugodja različnih vrst.

Sedaj bi se lahko našel, ki bi mi očital hinavščino, češ da do živali nimam enakega odnosa, ker jih, resda zelo občasno, uživam, vendar - narejeni smo tako, da potrebujemo hrano, in narejeni smo tako, da potrebujemo (zlasti v odraščajočih letih!) sestavine tako rastlinskega, kakor tudi živalskega izvora. Ko bi ne bilo tako, bi nam narava ne dala kočnikov, ko bi ne bilo tako, bi še zdaleč ne dočakali tako podaljšane živetvene dobe, in tako, relativno varnega, zanesljivega načina živetja, dočim - dreves ne jem, in še nisem slišal za nikogar, ki bi jih. Potemtakem dreves ne potrebujem za zadostitev svojih primarnih, neizogibnih potreb... z izjemo tistega dela, kakopak, ki govori o tem, da drevesa proizvajajo tisto, kar potrebujem za dihanje.

Živali pa potrebujem, tudi za hranjenje! In sem jih primoran tudi gojiti, občasno (za)klati in (po)jesti. A jim, kljub temu, v vmesnem času zagotoviti relativno znosno, ugodno živetje. Ne da bi jih mučil, ne da bi jih silil k hitrejši rasti, ne da bi jih - sekal zgolj tako, zaradi tega, da si bom plazma TV kupil, ali si omislil počitnice na Maldivih, nov avtomobil... kar si obetam tudi od dreves, ki jih (po)sadim za tri, štiri leta, potem pa, izžeta, preprosto, zavržem!

Je to ta nazaj-k-naravi?! To stremljenje za doseganjem donosnosti ( = “profita”)?! Je nebrzdana potrošnja spodbujevalcev rasti in zatiralcev neželenega rastja ta nazaj-k-naravi?! Je sodelovanje pri ugasitvi starih, manj občutljivih (a obenem manj rodnih) vrst ta nazaj-k-naravi?! Neposredno, in konstantno, zastrupljanje in izčrpavanje prsti, iz katere se tudi sam hranim. In se želim še bolje in še več in še dlje hraniti!

Je nazaj-k-naravi to, da v vsaki stvari vidim predmet, predmet svojega morebitnega zaslužka, in ne neke vrste živetja, porojenega s strani narave, in danega v sklop celote, celote od katere sem tudi sam neposredno odvisen?! Plazme, telefona (pa naj bo še tako “pameten”), parketa in ploščic... namreč ne bom mogel (po)jesti, (po)piti...

Bojda je kapitalizem “grd (družben sistem)”, in bojda sta grda tako kapital, kakor njegov lastnik, kapitalist, vendar - kaj pa je kmet, denimo, drugega, kot neke vrste kapitalista?! Tudi kmet ima kapital. Ima ga v podobi zemlje (iz katere gleda, da bo čim več iztržil), v podobi živine (iz katere gleda, da bo čim več iztržil) in delovnih pripomočkov (iz katerih gleda, da bo čim več iztržil), ima ga v podobi sredstev, denarnih (iz katerih gleda, da bo čim več iztržil, in bo raje manj plačal, za najeto delovno silo, kot več)... Ne nazadnje - tudi kmet vsako stvar obravnava po sistemu kaj-se-mi-splača, in se tudi z ustreznim odnosom izkazuje: nemalo sem jih že srečal, ki so raje poskrbeli za odstrel bolnega psa, ali mačka, kot da bi veterinarske storitve plačevali!

Je to, kar izkazujemo, res tisti nazaj-k-naravi, ali je zgolj - vztrajanje pri svoji, lastni naravi, pri svoji dobičkaželjnosti, pogoltnosti, nenasitnosti. Pri vsem tem, pač, kar se izkazuje v podobah izkoriščanja, vsega, in vsake danosti, v skrajnem primeru tudi sorodnega bitja!

Ne, zares ne potrebujemo nazaj k naravi, je živalskost, in boj za obstanek, ter pravica močnejšega, še kako stalnica živetja dvonogih, skozi (ne)splača-se-mi zročih osebkov!