Temeljna
značilnost verovanja je v tem, da veruješ v to, da ti “bog V VSAKEM TRENUTKU
STOJI OB STRANI”, mi je, nekoč, pojem verovanja pojasnil nekdo, ki je
(nadpovprečno aktivno) veren.
Dobro,
recimo, da je tudi takšna definicija (verovanja) sprejemljiva, četudi zelo
pomanjkljiva, a kljub temu, vendar...
Ko sem
taistega povprašal, če bi skočil z vrha skale v prepad, je takšno možnost -
izključil! S pojasnilom, da so povsod možna odstopanja...
Dobro, tudi
glede teh odstopanj, čeprav - ni dobro, kajti ta, in takšna, “odstopanja”
sprožajo DVOM v DEJANSKO verovanje tega, omenjenega, verujočega. Očitno le-ta
NE veruje v to, da mu “bog vselej stoji ob strani”, ali pa vsaj NE veruje v to,
da bi mu “bog” pomagal, takrat, ko bi bil pomoči potreben (ob padanju v
prepad). Pomeni, da ta, verujoč, znotraj samega sebe (in svojih “prepričanj”)
izkazuje nesprejemljiva, nepovezljiva neskladja, izključujoče se vsebine, kajti
- če si zares tako veren, kot praviš, potem, očitno, NISI tako veren, kot
praviš, da si, če “bogu” ne zaupaš, da bi te rešil pred smrtjo na dnu prepada!
Obenem pa...
V kolikor ti
je “bog” dal svobodno voljo, potemtakem zmožnost, in pravico, odločanja (tudi)
o samem sebi, potem bi dejansko zgolj stal nekje ob strani, in mirno gledal,
kako padaš (bi ti pustil, da s skokom v prepad svojo voljo udejaniš!) in kako
se, na koncu, na dnu raztreščiš! Ob takšni možnosti se pojavi sledeče
vprašanje: čemu veruješ v to, da ti bo “bog” pomagal, ko pa, sočasno, VEŠ, da -
ti NE bo?!
Neskladnost
s samim seboj = (v prosti besedi zapisano, in najmanj) osebnostna ZMEDENOST.
Stanje, znotraj katerega posamičnost ni zmožna do sebe (in vsega ostalega)
odgovorno ravnati, živeti. Stanje, ki zmore biti, pri nerazumskih, nagonskih
bitjih, samoumevnost (običajnost), “normala”, dočim je pri razumsko zasnovanih
izkaz psihične okvarjenosti, posledično “netreznosti”, nerazumskosti,
nezmožnosti celovitega vpogleda (in razumevanja).
Ni komentarjev:
Objavite komentar