Knjige, slike...

Od nekdaj sem užival ob majhnih stvareh, večini celo nevrednih, in med temi stvarmi sta, neizogibno, knjiga in slika.

 

Pomnim, v času, ko sem občasno delal prek Študentskega servisa - nemajhen del zaslužka sem, malodane takoj po prejemu, pustil v nekem od antikvariatov. Najpogosteje, takrat, v Trubarjevem. In kasneje, ko sem bil zaposlen, me je neredko prepričal kak slikar, povsem neznan, iščoč se, od vrat do vrat ponujajoč svoja dela, pa - v kolikor sem obstal, ob neki sliki, in v kolikor sem premogel tisti, v bistvu, drobiž, katerega je pričakoval za svoj izdelek, v takšnem primeru se nisem znal upreti...

 

Dvakrat se mi je pripetilo, da sem se znebil določenega števila knjig. Preveč so se namnožile, in objektivno zanje več nisem imel prostora. 

Prvič sem izločene, a vse po vrsti dobro ohranjene, znesel v knjižnico svoje nekdanje osnovne šole, in jih, kakopak, podaril. Nikdar nisem prodajal tistega, česarkoli, kar mi je (bilo) ljubo! 

Drugič, ob selitvi, pred nekaj leti, sem večino svojih knjig predal otrokom, svojim. In se preselil le s kupčkom, kot da bi seme za nova klitja s seboj vzel. In v nekaj letih se jih je znova nabralo, teh knjig, večinoma darovanih, in v različnih jezikih ter mnogokrat v znak pozornosti s strani njih avtorjev izročenih, tako da so vsi zidovi krog mene, znova, “tapecirani” s knjigami.

 

Ne, ne, nikdar nisem bil mahnjen na tiste drage, redke knjige, niti na slike, katerih vrednost občestvu predstavlja predvsem podpis slavnega slikarja! Daleč od tega, in celo zelo mi je bilo všeč, ko je oče kar nekaj takšnih knjig podaril, denimo ptujskemu muzeju. Knjig, ki terjajo poseben odnos, celo ustrezne klimatske razmere, in prijemanje z rokavicami. Kaj bi meni? Da bi se tresel zanje, od strahu, da mi jih kdo ukrade? Da bi bil suženj lastništva nekih dragocenih predmetov? Ali - da bi se očetu izneveril, in dragocene raritete prodajal, v njih zaslužek iskal, in našel?! Nikoli znal, česa takšnega!

 

Praktično je, kadar zmoreš radosti poiskati v majhnih, povsem vsakdanjih zadevah. Četudi, priznam, niso tako vsakdanje, kajti med mojimi knjigami, denimo, ne boš našel občega branja, nekih kuharic, romanov, metrskih in vsaj tozadevno ličnih izdaj, pač pa boš našel vsebino, skozi stoletja zapisujočo se, in med njo tudi obilo verzov...

 

Za užitek ne potrebujem veliko. Zadošča mi že, denimo, mir, in sedenje na terasi, po končanem, in delu namenjenemu, dnevu, ob čaši bevande, bolje dveh, treh, tudi štirih, če tako nanese, in kozarčku žganega, če je le možno domačega. In zvezde, budeče se v temo, lučke na sosednjih gričih, in na obrobju dolinskega polja, v daljavi kazočega se. In sova, ki se, tu in tam, oglasi, pa srna, bevskanje srnjaka, ki jo vabi...

 

Kar zadeva mene, bi lahko prenehali izdelovati razne bmw-je, mercedese in ostale lastnikom-darujočo-vrednost avtomobile, in izdelke nasploh. Imel sem tega, v otroštvu, in v mladosti, in že takrat se mi ni zdelo nič posebnega, vsaj takega ne, da bi takšnim stvarem svoje življenje namenjal! Kar potrebujem, potrebujem zaradi uporabne vrednosti, in ne vrednosti, s katero bi lastno, ter zgolj domnevno, gradil.

 

Res je, že kar nekaj časa nisem prebral knjige. Poskušal, nekajkrat, a mi ni uspelo. Morda... morda, ker sem jih preveč v preteklosti, dobesedno goltal sem jih... morda, ker preveč zapisujem, pa mi za samo branje volje zmanjka... morda, ker knjiga terja čas, le-ta pa se mi rado po svoje izteka, in ustrezno razpoloženje, zbranost, dočim jaz svoje misli drugim stvarem posvečam... a - kadarkoli potrebujem, če ne za drugo, potem za trenutek lepšega, takrat sežem po njej! Včasih sem sila rad segal po Menartovih verzih, a so le-ti danes drugje, ne pri meni, ne v dosegu mojih rok, vsaj ne v-tem-trenutku, takrat, ko bi želel njih delovanje. Pa naj kar bodo, tam, kjer so, in naj, upam, služijo na enak način, kot so znali služiti meni...

 

Tudi z založniki sem se nehal pregovarjat, sploh jih več ne nagovarjam. Mi je uspelo, da je kar nekaj mojih knjig doživelo svoje rojstvo, tistih trideset, morda štirideset rokopisov, ki čepijo v moji “shrambi” zapisovanja, pa - če jim bo nekoč sreča naklonjena, potem bodo že našli pot do svetlobe, čeprav - komu, za koga?!

 

Da, od nekdaj znam uživati ob majhnih stvareh, večini celo nevrednih. Pa imam prav zaradi tega več, kot ima ta večina!